Skip to content

1956 Port Said – Franc Valenčič (2)

7. 02. 2016
by
151204299

Na poti v Avstralijo, Port Said, 1956

Frenk je nadaljeval svojo pripoved, kako je potekala njegova pot v Avstralijo.

Odšel sem od doma 1. 1. 1955 in pristal v Avstraliji 16. 6. 1956. Pot z ladjo je trajala 29 dni. Bilo nam je dobro. Spali smo na posteljah, po 10 v kabini. Ime ladje je bilo Fersea. Veš, se še vedno spomnim ime ladje, kaj sem danes jedel, pa ne.

Tudi hrana je bila dobra in vsak dan so nam dali tudi malo vina. Denarja nisem imel nič. Nam je ta družba za begunce plačala vse na poti. Moj brat je pred mano potoval v Avstralijo celo z letalom. Na ladji se spominjam, da so bili samo Hrvati od vseh narodov nekaj zelo posebnega. Držali so se skupaj in nosili ustaške značke. Mene so enkrat označili, da sem “dober kolega od Hrvata”. To mi ni bilo nič všeč, tako da sem se jim malo odmaknil.

Do Melburna smo se ustavili približno štiri krat. Brat, ki je šel od doma šest mesecev pred mano, me je čakal na obali. Bil je že poročen.

V Avstaliji smo se Slovenci držali skupaj. Lotili smo se različnega dela. V Snowy Mountains sem kopal tunele, potem sem šel sekat sladkorni trs. To je res težaško delo, ker moraš vse kar nasekaš, tudi sam odvleči stran. Velikokrat sem bi z enim delom čisto zadovoljen, pa je prišla družba, ki me je prepričala, da je drugje boljši zaslužek in boljši pogoji, pa sem šel drugam. Dostikrat sem spoznal, da to ni bilo res in sem spet iskal novo delo. Ker sem jim bil všeč, sem hitro postal delovodja, kamor sem prišel.

Vmes sem spoznal tudi svojo ženo Sandro. Za tri leta sva se preselila tudi na Novo Zelandijo.

V Sydney sva se vrnila 1968. Sabo sva prinesla 8.000 dolarjev in s tem sva lahko kupila z malo zadolžitvijo hiško za 13.500 dolarjev. Imela je 4 leta. Če pomislim koliko so danes vreden hiše v Avstraliji, kar težko verjamem, da je to mogoče. Zaposlil sem se v tovarni, ki je delala železne cevi premera 1 m in dolge 10 metrov. Kmalu sem postal delovodja. Sandra je delala kot trgovka. Po sinovem rojstvu ni šla več v službo. Je bila pa velika borka delavskega sindikata. Lahko sva lepo živela od moje plače.

Domov sem se prvič vrnil leta 1971. V Sloveniji ni bilo nič drugače. Še vedno so vse delali konji in ročno. Ženi Avstralki je bilo to zelo všeč, tako, da je fotografirala vse zanjo nenavadne stvari. Ko so naju vozili proti Zarečju, sva na njivah videla strašila. Obrnil sem se k ženi in ji bolj v šali rekel, da bo tudi ona za moje domače ljudi kot kakšno strašilo.

Prispevek je napisala: Rebeka Hren Dragolič.

Kraj: Port Said
Datum: 1956
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Valenčič
Skenirano: 4. 12. 2015
Oblika: kopija fotografije

Advertisements
One Comment leave one →
  1. Anajedrt permalink
    7. 02. 2016 09:16

    Zanimiva pripoved.

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: