1903 Rakek – Kulturni praznik

Osmega februarja je dela prost dan, ker je Prešeren umrl in imamo kulturni praznik, ki bo letos še malo podaljšan, saj je naslednji dan, 9. februarja, pust. Nekoč sem mami že dan prej povedala, da je osmega praznik, zato, da bo vedela iti ta pravi čas v trgovino, ker penzionistom se vse pomeša, ko jim pa ni treba nikamor drugam kot v štacuno. Če so pa kar naprej frej. Pa je rekla, da pa kaj potem, če je praznik.

– Smo frej, ker je Prešeren umrl!
– Pa kaj, saj je še kakšen drug tud’!
Se strinjam z njo. Bi bili lahko še kakšen drug dan frej.

Alkohol je sila, ki poganja, predvsem slovenske pisce. Cankar in Prešeren bi bolj malo pisala, če ne bi svojih ideja zalivala in bila nesrečno zaljubljena. Če bi se Julija poročila s Prešernom, ne bi nikoli napisal Krsta pri Savici, ker bi sedel doma na zapečku in pil lipov čaj. Samo soneti nesreče bi bili nekoliko daljši.

Je pa France pisal tudi druge vrste poezijo, o kateri pa se nismo učili v šoli, ampak so nas o njej podučili starejši kolegi in je naskrivš krožila od ust do ust. Govorim o manj znanih, zabavnih verzih, ki jih je Prešeren pisal ob vsakršnih priložnostih. Večinoma so to kratke pesmi, uperjene proti moralizmu družbe, dvoličnosti cerkvene morale ter nasploh v tisto plat človekovega življenja, ki naj bi bila grešna. Zdaj so drugi časi, naj vam teknejo ti verzi.

Če s mislil, vlačugar, vlačit se tako,
te treba v Ljubljani nikol ni bilo.
Ti lahko dobil bi bil conto doma,
da b’ kozje molitve učila te bla.
Kako da se birtom trebuhi redé?
Ker žrejo, pijejo do belega dne.
Kako da se ferboltarjem trebuhi redé?
Kri kmetov pijejo pijavke hude.
Kako da se dohtarjem trebuhi redé?
Zato ki nobeden k njim prazen ne sme.
Kako da se peamtarjem trebuhi redé?
Zato, ki se mazat vsi radi pusté.
Kako da se farjem trebuhi redé?
Za maše jim nosijo neumne žene.
Kako da se nunam trebuhi redé?
Zato ki se farjam porivat pusté.

Ko pa smo že pri Prešernu – 1901. leta je začel v Ljubljani voziti tramvaj. Ne, nima zveze s Prešernom, še ne. Predstavnika jare gospode današnjih dni, mož in žena, sta bila povabljena na banket, ki tudi nima zveze z banko. Žena je bila še bolj jara kot mož in ni imela pojma, gospod je bil bolj inteligenten in se je zavedal ženinih “vrlin” pa ji je tudi povedal, da če bo kakšno trapasto zinila, da jo bo pod mizo brcnil in naj utihne. Na banketu med večerjo na davkoplačevalske stroške, je beseda nanesla tudi na kulturo, na poezijo in končno na Franceta. In en kulturno ozaveščen gospoda povpraša jarico:

– Gospa, a poznate Prešerna?
– O, ja! Sem ga prejšnji teden na tramvaju srečala.

Je tako kasirala pod mizo, da je imela še teden dni modrico. Ko sta šla pa z možem domov, je vprašala, kaj je naredila narobe.

– Trapa, je rekel mož, kako moraš reči, da si prejšnji teden srečala Prešerna na tramvaju, če pa že več kot petdeset let ne vozijo več!

Dopisnica, ki jo je natisnila tiskarna sv. Cirila v Mariboru in slavi Prešerna, je potovala iz Ljubljane na Rakek.