Skip to content

1955 Alatri, Campo Fraschette – Franc Valenčič (1)

6. 02. 2016
by
151204297

Campo Fraschette, Italija

V oktobru 2015 sem z možem in hčerkico odpotovala v daljno Avstralijo. Odšli smo si ogledati deželo, ki menda še danes rada sprejema evropske priseljence. Mi danes verjetno ne bi bili ekonomski ali politični begunci, saj je menda tukaj v Sloveniji sedaj življenje lepo. No, verjetno nas vsaj nihče ne bi imenoval tako. V deželi na drugem koncu sveta, ki me je popolnoma očarala s svojim optimizmom, sem srečala Frenka, ki mi je zaupal svojo begunsko zgodbo. Frenk zame ni nekako tipičen zamejec, polen hrepenenja in žalosti. Je zelo radoživ in pozitiven človek, ki živi svoje trenutke s polno žlico. Večkrat sem se vprašala, kakšno pot doma bi mu lahko nudil sistem, iz katerega je odšel. Svoje življenje v Avstraliji ima rad in ne obžaluje odhoda ali pogreša domovine. To je njegova zgodba.

Hodil sem v osnovno šolo v Trnovo/ Ilirska Bistrica. Bil sem zelo dober učenec, saj sem celo triletno šolo naredil v letu in pol. Želel sem si iti v oficirsko šolo v mornarico, pa mi niso pustili. Nikakor nisem mogel dobiti službe. Problem je bil, da sta bila že dva brata v Italiji. Pepi (rojen 1921) in Ivan (rojen 1922) sta bila oba italijanska vojaka, kar je bilo normalno za vas kot je Zarečje pri Ilirski Bistrici. V vojsko bi moral iti tudi jaz čez 3 mesece (smo že imeli »vestirungo«), pa sem se odločil da grem raje na tuje. Tu ni bilo prihodnosti zame. Spomnim se, da je brat Ivan leta 1946 celo prišel nazaj v Zarečje, a je odšel 1947 spet v Italijo. Pri nas so vsi fantje odšli čez mejo. Ostale so samo še punce.

Da gremo smo se dogovorili v gostilni na tiho. Bil je še en fant z vasi in eden iz Postojne. Jaz sem šel na Silvestrov večer od hiše do hiše v vasi voščiti z besedami: “Voščim vam srečno in veselo novo leto in ob enem vas pozdravljam!” Nihče me ni jemal resno, samo sestra je začela jokati. Prišel sem domov, šel spat in ponoči me je zbudil prijatelj. Plašč sem vrgel skozi okno, da mama ne bi opazila. Seboj si lahko vzel samo plašč, vse ostalo je bilo sumljivo. Tudi mama se je zbudila in se pojezila, kam spet grem, češ da sem bil že včeraj zunaj. Odgovoril sem ji: “Mama grem, pa ne bom dolgo!”

No, mame potem nisem videl do leta 1971, ko sem se prvič vrnil domov. Najbolj hudo je, ko greš in ne smeš povedati, da se ne boš vrnil. Ne moreš se posloviti. Iz vasi je veliko ljudi kar izginilo, največkrat poleti, ko je bilo bolj toplo.

Ko sem prvič prišel domov, me je šla iskat tudi mama. Vse sem videl ponovno po 16 letih. Mama je imela ob »šporgetu« kišto za drva. Tam je sedela in me že velikega fanta vzela v naročje, ter me močno objela. Mislim, da tudi njej ni bilo lahko.

Na meji smo potem čakali cel dan, da je bilo prosto in smo prišli čez brez skrbi, da bi nas kdo opazil. V Trstu nas je sprejela policija in tam sem ostal 3 tedne. Potem so me premestili v kamp Fraschette, kjer sem ostal leto in pol. Te kampe so naredili med vojno. Bili smo politični begunci. Odšel sem od doma, ker me je doma oblast “zafrkavala”.

V kampu je bilo veliko različnih narodov (Bolgari, Afričani, Romuni, Madžari, Jugoslovani, Albanci itd.). Vsi smo čakali na internacionalne vize za begunce in določitev dežele, v katero se selimo. Vsi smo bežali iz sistemov ven. Kamp je imel zidane stavbe in v sobi je bilo 180 moških. Spali smo na pogradih. V tem kampu ni bilo žensk in družin. Dobivali smo hrano. Za nas so skrbeli dobro. Pretepanje in kraja sta bila strogo kaznovana. Policija je imela v kampu štab, ki je vse nadzoroval. Tam me je večkrat obiskal tudi brat Pepi, ki je živel v Rimu in si je že utiral pot do vojaškega generala.

151204303

Campo Fraschette, Alatri, Italija, 1955


Po šestih mesecih sem dobil delo kot bolničar izven kampa, tako, da mi je bolnica nudila sobo in hrano. Za to delo nisem nikoli dobil plačila, je bilo pa življenje tam boljše in to mi je bilo pomembno.
151204298

Dobil sem vizo, Campo Fraschette, Alatri, Italija, 1956

Ko sem dobil vizo za Avstralijo sem bil zelo vesel. Tisti čas so jih pošiljali tudi v Kanado in Nemčijo. Ker sem imel brata v Avstaliji, so me poslali tja. Avstralijo sem videl kot nekaj boljšega od domače vasi.

Slovarček:

  • vestirunga: nabor
  • šporget: štedilnik
  • kišta za drva: zaboj za drva v kuhinji
  • kamp: taborišče

Prispevek je napisala: Rebeka Hren Dragolič.

Kraj: Alatri – Campo Fraschette
Datum: 1955
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Valenčič
Skenirano: 4. 12. 2015
Oblika: 2x kopija fotografije

Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: