1955 Alatri, Campo Fraschette – Franc Valenčič (1)
V oktobru 2015 sem z možem in hčerkico odpotovala v daljno Avstralijo. Odšli smo si ogledati deželo, ki menda še danes rada sprejema evropske priseljence. Mi danes verjetno ne bi bili ekonomski ali politični begunci, saj je menda tukaj v Sloveniji sedaj življenje lepo. No, verjetno nas vsaj nihče ne bi imenoval tako. V deželi na drugem koncu sveta, ki me je popolnoma očarala s svojim optimizmom, sem srečala Frenka, ki mi je zaupal svojo begunsko zgodbo. Frenk zame ni nekako tipičen zamejec, polen hrepenenja in žalosti. Je zelo radoživ in pozitiven človek, ki živi svoje trenutke s polno žlico. Večkrat sem se vprašala, kakšno pot doma bi mu lahko nudil sistem, iz katerega je odšel. Svoje življenje v Avstraliji ima rad in ne obžaluje odhoda ali pogreša domovine. To je njegova zgodba.
Da gremo smo se dogovorili v gostilni na tiho. Bil je še en fant z vasi in eden iz Postojne. Jaz sem šel na Silvestrov večer od hiše do hiše v vasi voščiti z besedami: “Voščim vam srečno in veselo novo leto in ob enem vas pozdravljam!” Nihče me ni jemal resno, samo sestra je začela jokati. Prišel sem domov, šel spat in ponoči me je zbudil prijatelj. Plašč sem vrgel skozi okno, da mama ne bi opazila. Seboj si lahko vzel samo plašč, vse ostalo je bilo sumljivo. Tudi mama se je zbudila in se pojezila, kam spet grem, češ da sem bil že včeraj zunaj. Odgovoril sem ji: “Mama grem, pa ne bom dolgo!”
No, mame potem nisem videl do leta 1971, ko sem se prvič vrnil domov. Najbolj hudo je, ko greš in ne smeš povedati, da se ne boš vrnil. Ne moreš se posloviti. Iz vasi je veliko ljudi kar izginilo, največkrat poleti, ko je bilo bolj toplo.
Ko sem prvič prišel domov, me je šla iskat tudi mama. Vse sem videl ponovno po 16 letih. Mama je imela ob »šporgetu« kišto za drva. Tam je sedela in me že velikega fanta vzela v naročje, ter me močno objela. Mislim, da tudi njej ni bilo lahko.
Na meji smo potem čakali cel dan, da je bilo prosto in smo prišli čez brez skrbi, da bi nas kdo opazil. V Trstu nas je sprejela policija in tam sem ostal 3 tedne. Potem so me premestili v kamp Fraschette, kjer sem ostal leto in pol. Te kampe so naredili med vojno. Bili smo politični begunci. Odšel sem od doma, ker me je doma oblast “zafrkavala”.
V kampu je bilo veliko različnih narodov (Bolgari, Afričani, Romuni, Madžari, Jugoslovani, Albanci itd.). Vsi smo čakali na internacionalne vize za begunce in določitev dežele, v katero se selimo. Vsi smo bežali iz sistemov ven. Kamp je imel zidane stavbe in v sobi je bilo 180 moških. Spali smo na pogradih. V tem kampu ni bilo žensk in družin. Dobivali smo hrano. Za nas so skrbeli dobro. Pretepanje in kraja sta bila strogo kaznovana. Policija je imela v kampu štab, ki je vse nadzoroval. Tam me je večkrat obiskal tudi brat Pepi, ki je živel v Rimu in si je že utiral pot do vojaškega generala.
Po šestih mesecih sem dobil delo kot bolničar izven kampa, tako, da mi je bolnica nudila sobo in hrano. Za to delo nisem nikoli dobil plačila, je bilo pa življenje tam boljše in to mi je bilo pomembno.
Ko sem dobil vizo za Avstralijo sem bil zelo vesel. Tisti čas so jih pošiljali tudi v Kanado in Nemčijo. Ker sem imel brata v Avstaliji, so me poslali tja. Avstralijo sem videl kot nekaj boljšega od domače vasi.
Slovarček:
- vestirunga: nabor
- šporget: štedilnik
- kišta za drva: zaboj za drva v kuhinji
- kamp: taborišče
Prispevek je napisala: Rebeka Hren Dragolič.
Kraj: Alatri – Campo Fraschette
Datum: 1955
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Valenčič
Skenirano: 4. 12. 2015
Oblika: 2x kopija fotografije