Skip to content

1955 Begunje – Prijatelja

8. 06. 2016

150320625Prijatelja Franc Žnidaršič – Susmanov France iz Doline in Ivan Intihar – Zimcov z Brezja sta se fotografirala poletnega dne leta 1955 pri Susmanovem kozolcu. Susmanov France je bil krojač, Ivan Intihar pa je bil zaposlen na Žagi v Begunjah. Ivan se je peljal domov na Brezje na južno, ker je imel odmor za malico. Takrat je imel delovni čas od 7h – 12h in od 13h – 16h.

Ivan je povedal še to, da kolo ni bilo njegovo, ampak službeno. Takšna so bila torej v petdesetih letih službena vozila.

Če pogledamo bolj natančno, vidimo, da je France oblečen v pumparice, ki so bolj prikladne za vožnjo s kolesom, ki takrat še ni imelo verige zavarovane s strehico. Ivan je oblečen bolj službeno v dolgih hlačah, le za malico si je zavihal rokave pri srajci.

Ivan Intihar je o svojem delu na Žagi, kasneje na Jelki, kasneje na Brestu v Cerknici napisal takole:

Leta 1954 sem prišel iz vojske (JLA) in se zaposlil na žagi Kmetijske zadruge Begunje. Direktor je bil Ludvik Urbas – Urbanov Ludve iz Bezuljaka. Takrat se je Žaga ukvarjala z razrezom hlodovine in prodajo žaganega lesa na domačem trgu, boljšo kvaliteto smo tudi izvažali. Slabši les smo porabili za izdelavo zabojev. Izdelovali smo zaboje različnih velikosti za različne kupce: za pakiranje Jaffa pomaranč smo gajbice izvažali v Izrael, izdelovali smo zaboje za Tobačno tovarno v Ljubljani, za pakiranje jajc, za zelenjavo in druge zaboje. Izdelovali smo tudi ladijski pod. Razžagali smo tudi napadlo hlodovino bukve, javora, jesena in bresta iz bližnje okolice. Te deske smo izvažali večinoma v Italijo. Hlode so vozili iz gozda z vozovi s konjsko ali volovsko vprego. Tudi žagan les, ki smo ga odpremljali večinoma po železnici, smo na Rakek vozili z vozovi s konjsko vprego ali tudi z voli.

Prve kamione smo začeli uporabljati za prevoz zabojev na vlak na Rakek okoli leta 1956. Poleg žage in zabojarne, ki so ji delavci rekli kištarija, je delovala tudi mizarska delavnica. Tu je bilo zaposlenih približno 10 mizarjev in imeli so 2 – 3 vajence. Izdelovali so pohištvo po naročilu in stavbno pohištvo: okna, vrata. Izdelovali smo tudi krste za bližnje prebivalstvo. Kasneje smo izdelovali tudi panje, ki smo jim rekli ameriški panji. Kupec je bil Medex Ljubljana.

Žago so ustanovili meniševski kmetje na začetku II. svetovne vojne. Po pripovedovanju so to bili: Ivan Petrič iz Selščka, Jože Kranjc – Krajnč iz Dobca, Marija Turšič – Tomažičeva mama iz Begunj, Alojz Debevec – Žogarjov iz Bezuljaka, Pepe Brezec – Čejdnikov iz Bezuljaka. Postavili so žago venecijanko. Po vojni je Žago prevzela Kmetijska zadruga Begunje. Leta 1949 je Zadruga kupila polnojarmenik, ki je obratoval poleg venecijanke. Skupaj sta razžagala pribl. 7000 m3 jelovih hlodov letno, poleg tega pa še napadlo količino bukove, javorove in brestove hlodovine. Zadruga je odkupovala hlodovino od gozdnih posestnikov. Drobni les, imenovan tudi jamski les, pa je prodajala rudnikom za podpornike v jamah.

Po priporočilu oblasti se je Zadruga začela ukvarjati tudi z zadružnim kmetijstvom. Z arondacijo je Zadruga pridobila večje obdelovalne površine skupaj, da bi lahko njive obdelovali strojno. Pri Zadrugi je bil ustanovljen Zadružni svet, ki je upravljal Zadrugo. Tudi Žaga je širila proizvodnjo in postavili so zabojarno. Zaradi različnih usmeritev smo se ločili in ustanovili samostojno Zadružno lesno podjetje. Pri odcepljenem Zadružnem lesnem podjetju so bili leta 1967 imenovani “samoupravni organi”: delavski svet, upravni odbor. Bili smo popolnoma ločeni od ustanoviteljice, le osnovna sredstva so ostala v lasti Kmetijske zadruge. Ko je Kmetijska zadruga dobila novega upravnika, tov. Milana Laha, so s tožbo dosegli, da je moralo podjetje Jelka odplačevati Kmetijski zadrugi podarjena osnovna sredstva v vrednosti 3.000.000 din. Zadružno lesno podjetje se je preimenovalo v podjetje JELKA – lesna industrija. Na pobudo občine Cerknica smo se združili s Kovindom z Unca in Avtošpedom z Rakeka. Eno leto smo bili skupaj.

Leta 1966 je bil na Notranjskem močan vetrolom, zato je bilo ogromno hlodov. Žagali smo noč in dan in imeli velik dobiček, Kovind in Avtošped pa sta imela izgubo. Kolektiv v Begunjah se je odločil za referendum za razdružitev. Referendum je uspel, spet smo bili samostojni. Nato smo se združili s Slovenijalesom. Jaz sem takrat odšel v službo na Brest v Cerknico, to je bilo leta 1969. Mojo delovno dobo sem začel kot skladiščnik, nato sem napredoval v obratovodjo, po združitvi pa sem postal vodja poslovne enote.

150320625-001Ivan in France sta ostala prijatelja tudi potem, ko je Susmanov France, ki je bil krojač, odšel v službo v Ljubljano. France si je kasneje zgradil hišo in se preselil v Grosuplje.

Slovarček:

  • venecijanka: žaga za hlode z enim listom – klino
  • polnojarmenik ali gater: žaga za hlode, ki ima več listov (rezil, klin) in zreže cel hlod naenkrat
  • arondacija: združitev več parcel – njiv različnih lastnikov v enotno obdelovalno površino, posamezni lastniki so dobili nadomestna zemljišča
  • ladijski pod: posebno obdelane ozke deske z utorom, da se dobro prilegajo ob sestavljanju
  • gajbica: lesen zabojček, tudi kišta (iz nemščine Kiste): zaboj
  • južna, tudi južina: kosilo

Viri:

  • Ivan Intihar, Begunje, ustno in pisno, april 2016

Kraj: Begunje
Datum: 1955
Avtor: neznan
Zbirka: Stanka Intihar
Skenirano: 20. 3. 2015
Oblika: fotografija

Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: