1962 Slivice – Vahtnca pri Lukcu

Vahtnca (železniška čuvajnica) nad Slivcami je bila zgrajena za zapiranje in odpiranje dveh ramp (zapornic); prva na cesti iz Slivic proti Rakovemu Škocjanu (na Hohsteinu = Hohštantu) in druga na cesti, ki se je iz Hohsteina odcepila proti Cerovci in Unški zoni.

Proti gozdnemu revirju Škocjan (nekdaj posest Windischgrätzov) je do leta 1964 iz vasi Slivice vodila le 2,5 m široka, bolj pot kot cesta. Pot se je vila od kapelice po gasi mimo majhne lesene brunarice, kjer sta bivala mož in žena Žntonova (Drašler), mimo Špelne (Jernejčič), Polinove (Udovič), Belkcove (Prudič) in na koncu mimo hiše Mrkuševe Ančke (Udovič). Vzpon odseka nad vasjo je presegal 20 %, najbolj strm je bil del, ki se je imenoval Gujnje (ime je dobil po tem, da je navzdol vozove in živino kar gonilo), tu je bila cesta vedno razrita, na novo nasut gramoz je odnašala voda, pa tudi močno zažlajfani vozovi (nujno je bilo treba polega zadnjega žlajfa uporabiti tudi prvega), so pripomogli k temu, da je bila na tem strmem delu pot komaj prevozna in nevarna. Še ena zanimivost se je dogajala na klancu Gujnje: če smo v petdesetih letih, okoli 10 let stari fantje in deklice uspeli doma dobiti kolo (pri hiši je bilo takrat le po eno kolo, in zanj se je mnogo bolj skrbelo kot danes za avto), smo tekmovali kdo se bo povzpel više po tem razritem klancu. In po tej poti smo (so) vozili z vozovi iz gozdov drva, les (furmani iz Slivic in Unca so vozili hlode in ostale gozdne sortimente iz revirja Škocjan na »Jelinčičevo« žago v dolinici med železniškim mostom in Vivodovo hišo na Rakeku, na železniško postajo ali skladišča lesa na Rakeku), steljo, seno iz travnikov v Rakovem Škocjanu vse do leta 1964, ko je Gozdno gospodarstvo Postojna zgradilo od pokopališča na Uncu proti železniškemu prehodu po novi trasi sodobnejšo cesto, preostali del ceste proti Rakovemu Škocjanu pa rekonstruiralo. Še zanimivost, pri tej gradnji je GG Postojna prvič uporabilo pri gradnji cest 16-tonski buldožer (prej je potekala gradnja cest ročno: samokolnica, kramp, lopata, macola, štanga,…), ki ga je najelo pri Vodni skupnosti Koper.

Pa se povrnimo k vahtnci, ki je imela na skrbi ob prihodu vlaka zavarovati oba cestna prehoda preko železniške proge Rakek-Postojna. Za uporabnike obeh cest sta bila zavarovana cestna prehoda prava nočna mora, posebej še tisti v Cerovci. Železniški čuvaji so za varnost pogosto poskrbeli tako, da so pustili rampe kar zaprte, in jih niso po odhodu vlaka redno odpirali (to se je seveda delalo ročno, delo ni bilo prav lahko). Če je na zaprte zapornice naletel avto ali kamion, je le močno zatrobil, pa so se zapornice odprle. Kadar pa smo prišli z vozom in kravami ali voli, smo pa – če smo bili na zapornicah, od kjer je bilo videti vahtnco – vpili in vlačili za žice, da je to slišal ali po premikanju ročaja opazil čuvaj in odprl zapornice. Včasih je bilo treba tudi steči do vahtnce in poprositi čuvaja, da je dvignil zapornice. Običajno smo to delo opravili otroci. Mnogo teže je bilo, če si se znašel pri zaprtih zapornicah v Cerovci, daleč stran od vahtnce, od kjer nisi mogel zavpiti, tu je pomagalo le da si vlekel za zajlo, se upiral vanjo s čevlji, da bi se tresljaji prenesli do železniškega čuvaja, da bi se te usmilil in odprl zapornice.

Z izgradnjo avtoceste med Postojno in Vrhniko sta bila ukinjena oba cestna prehoda, pri prvem je cesta speljana pod železniško progo, drugi pa je bil enostavno ukinjen, prehoda preko železnice ni več, cesta se na eni in drugi strani konča pri železniški progi.

Vesna in Draga Praintz, zadaj delno zakrita Mira Perko in Franc Perko ml., ob vodnjaku vahtnce pri Lukcu maja 1962.

Slivice, vahtnca pri Lukcu, maj 1962.

Franc Perko st., Draga Praintz in železniški čuvaj Franc Udovič, ki spremlja vlak.

Železniški čuvaj Franc Udovič iz Slivic, takrat pa je stanoval na Rakeku, drži v roki zastavico in spremlja mimohod tovornega vlaka mimo vahtnce pri Lukcu nad vasjo Slivice. Pred njim vidimo sistem z ročajem za odpiranje in zapiranje zapornic.