1956 Opatija – Izlet na morje
Slika je nastala v poletnem času, leta 1956, v okolici Opatije. Neznani fotograf je slikal dva čolna polna otrok. Potniki na čolnih so šolarji Osnovne šole Begunje. Z njimi je tudi njihova učiteljica Ludovika Bavdek. Večina jih je videti dobre volje, ker jim je vožnja s čolnom zagotovo zanimiva, nekateri pa so videti malce bolj resni. Vprašanje je, če so vsi sploh znali plavati, oziroma jim je to najbrž prva taka izkušnja.
Na dan izleta zjutraj, so se učenci z učitelji na vozu s konjsko vprego odpeljali na železniško postajo na Rakek. To je bil velik voz z lojtrami in je bil naštiman za prevoz večjega števila oseb. S takimi vozovi so se takrat vozili tudi na ohceti. Z Rakeka so se vlakom odpeljali do Matulj, od tam pa so jo peš mahnili do Opatije, kjer so se vkrcali na čolna in se odpeljali do Reke, natančneje do Trsata. Na sliki je le polovica učencev. Ker so imeli na voljo dva čolna, so se razdelili v dve skupni. Drugo skupino je spremljal ravnatelj in njegova žena. Od tam so se s čolni vrnili do Reke in z vlakom nazaj na Rakek ter s konji domov. Prava paleta različnih načinov potovanja, verjetno tudi malo naporno, vendar sem prepričan, da so otroci uživali in jim je bilo to nepozabno doživetje. Marsikateri se je tako prvič srečal z morjem.
Na bližjem čolnu, čisto zadaj sedi učiteljica Ludovika Bavdek. Na njeni desni strani sedi Marko Otrin, levo ob učiteljici pa njegova sestrica Mateja Otrin. G. Bavdkova mi je rekla, da sta bila vedno skupaj in vedno v njeni bližini. Kar me ne čudi, saj učiteljico Bavdkovo poznam, ker me je učila v tretjem in četrtem razredu osnovne šole v Cerknici. Lahko rečem, da nam je bila prej kot mama, šele potem učiteljica ali tovaršica, kakor smo učitelje takrat naslavljali. O ja, znala je tudi zaropotati, kadar smo bili preživahni. Ampak to je storila tako, da se je nismo nikoli bali, smo jo pa vedno spoštovali.
Ostalih otrok nismo prepoznali.
Fant, ki stoji čisto na levi strani izreza, je Andrej Urh. Ostalih otrok nismo prepoznali.
Skromen zapis na hrbtni strani slike, vse druge informacije sem dobil od Ludovike Bavdek, ki se tega dogodka dobro spominja.
Pa še to, morda je slika narejena celo v Trsatu, kamor so se šolarji pripeljali s čolnoma. Mislim, da to niti ni toliko pomembno. Pomembnejše je, da prikažemo, kakšne izlete so imeli naši šolarji v tistih časih.
Slovarček:
- lojtra: lestev
- naštimano: pripravljeno
- ohcet: praznovanje ob poroki, svatba
Viri:
- Ludovika Bavdek
Kraj: Opatija
Datum: 1956
Avtor: neznan
Zbirka: Ludovika Bavdek
Skenirano: 28. 1. 2017
Oblika: fotografija
RSS - Posts
To so učenci OŠ Begunje, ko sta bila tam v službi Milan Otrin kot ravnatelj in njegova žena Helena, učiteljica. . Imela sta tri otroke, Marko je bil najmlajši, z menoj je hodil v prvi razred. odselili so se v Ljubljano na Črnuče.
Fant, ki stoji levo na spodnji sliki je Marko Turšič – Kotovčkov iz Bezuljaka, poleg njega stoji Marija Kranjc – Podlipča iz Dobca. Pred njima sedijo z leve: Zdenka Meden -Jankotova iz Begunj, Francka Debevec – Žogarjeva iz Bezuljaka, Minka Turšič – Tetna iz Bezuljaka, deklica tik pred veslom je najbrž z Brezja.
Veslač je zelo podoben Vikleč’mu Francetu iz Begunj. Dekle za njim je Iva Debevec – gornja Kotova iz Bezuljaka, čisto na koncu čolna njen brat Tone Debevec. Desno od veslača v beli srajci in brezrokavniku sedi Tone Debevec – Žogarjev iz Bezuljaka.
V drugem čolnu so spredaj z leve: Minka Nared – Francetova iz Dobca, Minka Turk – Turkava iz Bezuljaka, Iva Turšič – Turščeva s Kožljeka, za veslo drži Minka Žnidaršič – Žnidarjeva iz Bezuljaka, Med obema Minkama zadaj je Mira Kranjc – Krajnča s Kožljeka.
Gospa Bavdkova je bila tudi moja razredničarka v 3. in 4. razredu in tudi mi smo šli na končni
izlet v Opatijo in na Reko, do Rakeka smo imeli enak prevoz – lojtrnik z deskami in konjsko vprego, ki jo je vodil Vikleč France..
izlet
Hvala za dopolnitev in popravke prispevka. Zagotovo gre za končni izlet. Tudi kasneje smo hodili cerkniški osnovnošolci na končne izlete na morje. V osemdesetih so bili le ti dvodnevni, preživeli pa smo jih v Rovinju. Še takrat se je marsikateri prvič srečal z morjem, predvsem učenci, kjer so imeli doma kmetije z živino in starši enoostavno niso imeli časa za kaj takega. Drugače pa so nam taki izleti vedno ostali v lepem spominu.
Pozdravljeni,
slika je bila narejena v Opatiji oziroma Voloskem (severni del Opatije). Ozadje slike je kopališče Tomaševac. Kopališče se nahaja severno od pristanišča oziroma uvale imenovane Dražica. Danes je to otroško kopališče. Točna geograf ske koordinate lokacije so sledeče 45°20’22.0″N 14°18’40.7″E.
Lep pozdrav, Uroš.
Iz prebranega posledično lahko sklepamo, da so se učenci pripeljali s tema dvema čolnoma iz Opatije na Reko. V to močno dvomim. Verjetno so učitelji najeli, dva lokalna Opatijčana, ki sta se ukvarjala z priložnostnim prevozom turistov, ki si želijo videti Opatijo tudi iz morja. Tudi danes je tovrstna ponudba bogata. Seveda ni potrebno več veslati, ker obstajajo motorji. Na sliki sta moška v čolnu najbrž veslača (oziroma lastnika čolnov). Verjetnost, da bi odveslali v Reko je skoraj nična, saj bi to trajalo prav gotovo 4 ure in še zelo nevarno bi bilo saj sta bila plavalca na čolnih verjetno samo Opatijčana.
V tistem času je morda vozila redna linija z motornimi barkami med Opatijo in Reko. Oziroma je morda še obratoval tramvaj v Opatiji do Matulj. Najbrž pa je vozila tudi kakšna redna avtobusna linija. Na Trsat, pa so učenci iz Reke verjetno poromali po znamenitih stubah (stopnicah).
Slike izletov iz vašega kraja in okolice v Opatijo oziroma na morje so zelo edinstvene in dragocene. Zato si želim, da bi jih čim več shranili saj imajo zelo veliko pričevalsko vrednost o obdobju, ki je zelo slabo dokumentirano in prikazuje kako so se spreminjale življenske navade preprostih ljudi.
Hvala za vaš prispevek k boljšemu vpogledu v bližnjo preteklost.
Tramvaj od Opatije do Matulj, je prenehal voziti 1933 leta.
The Opatija line was planned in 1892 as a steam driven tramway line from Matulje to Volosko, however, this concept was not accepted due to complaints by the hotel industry fearing the smoke and noise generated by steam locomotives, which would disturb their guests. The preliminary work for an electric tramway started in 1900. The concession for building this 12 kilometer long track was issued on February 9, 1906 and the tramway went into operation on February 9, 1908.
The line was descending from Matulje at the elevation of 212 meters (650 feet) to the sea level on the coast. The luggage was transported in separate wagons. In the summer they used open wagons to carry the public through Opatija.
The tramway line was closed on March 31, 1933, and the next day the public transportation was conducted using Consorzio Intercomunale Servizi Automobilistici Fiume-Abbazia busses. The tracks were removed and some of the wagons were sold to Ljubljana.
UB
Drago Gervais je v svoji pesmi Barke faren, lepo opisal ljudi, ki so ponujali prevoze ljudi s čolni v Opatiji.
BARKE FAREN
Va barke je nonić stari stal,
na Slatine, vanka s Portića,
peršona nevojna i mića,
i furešton na kraje kričal:
pite šen barke faren.
Pite šen barke faren.
A barka je svojni nav bila,
ponosit je po moreh sveh plaval,
drugačja mu je mladost bila,
i nonić bi najraje plakal.
Pite šen barke faren.
Selo je bilo va stareh dni,
kade su sad veli palaci,
ni već sela, ni judi već ni,
na kraje se šeću pajaci.
Bi najraje nonić beštimal,
tel sve z rukun mornarskun zdrobit,
pa bi ga i jad i sran pasal,
ma mora i ki fjorin dobit:
pite šen barke faren.
Drago Gervais
In še avdio posnetek pesmi: