Skip to content

1966 Log – Z voli po seno

28. 06. 2017

Voz sena je naložen in pripravljen za več kot dveurno pot domov iz Loga (Planinskega polja) do Slivic. Senožet smo imeli na drugi strani Unice, nakosili smo dva do tri vozove sena. Košnjo, takrat je bilo to opravljeno s koso, smo opravili v enem jutru štirje kosci, z medsosedsko pomočjo.

Če je bila Unica nizka, smo se s kolesi zapeljali po Cirju in pri senožeti prebredli vodo, seveda noseč s seboj kolo, na katerem je bila privezana kosa (rezilo je bilo zavito v kakšno staro cunjo) in pa v ruzaku malico. Čeprav je bila senožet tik ob vodi, se nismo utegnili namakati.

Starejši so vedno govorili, seno se na grabljah suši. Tako smo seno neprestano obračali, le malo na hitro pomalicali in spet pričeli z obračanjem z drugega konca. Proti večeru smo še ne popolnoma suho seno zdeli (naredili lojnce). Če je bilo bolj suho so bile velike, če je bilo manj suho pa manjše. Naslednji dan smo, ko se je rosa posušila lojnce raztrosili. Komaj smo to delo končali, že smo pričeli z obračanjem sena. Dela ni nikoli zmanjkalo. 

Tisti dan (običajno je bilo to drugi dan, če je bilo sončno vreme) smo s pomočjo sosedov seno odpeljali domov. Če je bila Unica nizka, smo s praznim vozom šli iz Cirja navzdol do Vodonosa, kjer smo z živino in vozom lahko prečkali reko in si prihranili več kot uro časa. Če je bila voda visoka, pa smo morali po seno preko Planine, kjer se od ceste, ki vodi proti vasi Laze odcepi pot proti senožeti. Preko Planine smo vozili polne vozove sena nazaj proti domu. Poti po Planinskem polju so bile slabe, velike luknje, voz je bilo treba na veliko mestih držati, da se ni prevrnil. Pot domov je trajala več kot dve uri, po Cirju, po makadamski in strmi cesti, je morala živina pogosto počivati.

Če je bilo lepo vreme, je kar šlo, grozno pa je bilo, če te je s polnim vozom sena zajel dež, ali nevihta. Mokro seno, ki smo ga v takem primeru pripeljali domov, smo zmetali z voza na kakšnem pokošenem travniku in sušenje ponovili. Takrat so bile vremenske napovedi še zelo nezanesljive, ljudje so si poleg vremenske napovedi (bila je zelo splošna) pomagali na različne načine (od kod piha, ali diši po dežju, kakšni so zvečer oblaki, ali se luna preobrača), da so se odločili za košnjo v tako oddaljenem kraju.

Na senožeti smo imeli v velikem grmu stalno na enem mestu izrezano in po tleh očiščeno kar nekakšno sobo, kjer smo v zavetju pred soncem hranili hrano in pijačo in tu tudi pomalicali ali se za par hipov odpočili.

Še zanimivost: orodje, ki smo ga pustili čez noč v Logu, smo (na osnovi izkušenj) privezali h grmu ali drevesu, da ga ne bi  odnesla voda, če bi slučajno nastalo deževje. Log je lahko kaj na hitro poplavilo, zgodilo se je, da je voda odnesla ne le orodja, temveč tudi seno ali otavo.

Ivan Puntar – Štacnar v svojem dnevniku med drugim zapiše:

  • 15. julij 1926: zalilo drugič Log (Dnevnik, stran 137)
  • Leto 1926 je bilo izredno mokro leto tako silno mokro, da noben stari človek ni pametoval enakega. Letina sena je bila rekordna, enako otave samo, da je bilo sušenje sila teško, veliko sena je zgnilo, v Logu ga je pa voda vzela, ki je v tem letu štirikrat bil zalit. (Dnevnik, stran 145).
Na vozu Franc Perko st. (Slivice 8), furman pa Milavec Jakob (Slivice 10).
Fotografijo sem posnel v Logu, 4. julija 1966 (zgleda, da smo sušili seno tudi na državni praznik, Dan borca).

Viri:

  • Ivan Puntar – Štacnar: Moje delo, doživetja in pogledi. Dnevnik 1923-1943.

Kraj: Log (Planinsko polje)
Datum: 4. julij 1966
Avtor: Franc Perko ml.
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 25. 5. 2017
Oblika: fotografija

Advertisements
9 komentarjev leave one →
  1. 28. 06. 2017 09:11

    Kaj pa so lojnce? So to kopice ali kaj drugega? Še nikoli nisem slišala te zanimive besede. Hvala.

  2. 28. 06. 2017 09:21

    Ja to so kopice, pri nas jim pravimo lojnce.

  3. Anonimnež permalink
    28. 06. 2017 10:39

    Pri nas pa lonce.

  4. Anonimnež permalink
    28. 06. 2017 11:57

    Na Blokah smo jim rekli kopice.

  5. anaivani permalink
    29. 06. 2017 20:13

    Na Uncu imajo kar nekaj besed prav posebnih. Motika je sapuen, veriga je olbaks, jermiči so žile. No, tako je govoril moj tast,

  6. 30. 06. 2017 13:42

    To so pa res posebne besede, težko jih je povezati s čim že znanim. Hvala!

  7. francmazi permalink
    30. 06. 2017 21:21

    Dober opis! Kakšna je bila košnja na Planinskem polju samo dobrega pol stoletja prej, pa lahko izvemo iz pretresljivo opisane epizode v Petrinki, povesti Ivana Matičiča iz Ivanjega sela:
    ” Učanka je zlokobna, nikoli nisi varen pred njeno ihto, dvigne se in buškne čez bregove, potem pa joj tebi in tvoji košnji! Petrin je bil na trnih, senožet mu je gorela pod nogami, a kosci so jo kresali, da so bili vsi premočeni. V štirih dneh so jo podrli, potem še grabili in sušili. Medtem se je pa pričelo temniti nebo in v dalji je že nekaj bobnelo. Učanka je bila še krotka, a iz njenih presihov in požiralnikov zaudarja smrad, kar ne znači nič dobrega. Brž, brž seno nakladat, domov z njim! Petrin je priganjal, dasi ni bilo treba, delali so kot ogenj. Kakor bi mignil so pomedli pol senožeti in spravili domov, več pa niso utegnili, ker je medtem že oplazilo. Ali je šlo, dan in noč, noč in dan. Gor do lazov je odmevalo bobnenje požiralnikov, ki so goltali vodo. Ljudje so se s strahom ozirali tja na log, kjer se vije tista zlokobna kača, ki bo zdaj zdaj vzkipela; obupno so vili roke: Marija planinska, prizanesi! Log bo zalilo, pomagaj!Toda dež ni odnehal..(…). Kljub temu pa ni bilo nikjer na višinah poplave, niti luže, vsi nalivi so sproti zbobneli skozi razpoke v votlo podzemlje. Tu so si iskali potov, pretakali se niže in niže v globine ter se izlivali v log. Požiralniki pa niso mogli več sproti goltati takih vodnih množin. V goltancih so jim obtičale veje, protje, cela drevesa, ki jih je neurje naplavilo. (…). Ljudje pa so žalostno gledali z višin na svoje upe: nebroj senenih kopic – lojnic je ždelo med vijugami naraščajoče Učanke. Križ čeznje, jutri jih ne bo več. Da, Učanka je prestopila in zalila log, izpremenila ga v jezero. Log je preplavljen čez in čez, le še vrhovi senenih lojnic so se videli iz vode. (…)
    Jerač in Jože sta naredila splav. Brž ko je dež odnehal, sta splav naložila in ga odpeljala dol k jezeru. S seboj sta vzela vile in grablje in sta odrinila s splavom na sredo jezera. Po hrastih in vrbah sta ugotovila senožet ter pričela z vilami nakladati seno iz vode. Kolikor je bilo še lojnic sta vse naložila; večina jih je že splavala po vodi. (…) So bile Petrinove ali ne, je pač vseeno. Rešeno seno sta zavlekla h kraju, kjer sta velela Lovretu, ki je čakal tu z volmi in vozom, naj ga naloži in se potem vrne. Sama sta odrinila nato po drugo. Zdaj sta ga lovila z vilami kar po toku Učanke. Naložila sta ga kolikor je mogel splav držati ter ga zavlekla na suho. Še in še sta se vračala. (…) Splavljene upe sta lovila po Učanki, dokler ju tok ni zanesel do požiralnikov…Niti opazila nista, da sta blizu žrela, ker prav tu je bilo naplavljenega največ sena – in to ju je zmotilo. (…) Naglo sta hotela odriniti splav iz toka, a ju je že zasukal vrtinec…
    (…) Veslača je zajela groza. Križani Bog! (…) Valovje se peni, splav se vrtinči in lomi. (…) Z vso silo se upirata brodolomca, s koli skušata odriniti splav iznad žrela.
    (…) Samo rini, odrivaj, četudi počijo kite ali kost! (…)Devica planinska, noč ju bo zalotila, kaj bo potlej? (…)
    Tedaj Jerač nekaj zavpije. S kolom je zatipal neko skalo pa namigne Jožetu, naj še on poprime s kolom. Rini, tišči, za življenje gre! (…). Splav se premakne, pljuskne iz vrtinca, a čim izgubijo koli oporo, zdrči zopet nazaj. Obupno se spogledata. Zdaj je vsega konec (…). Vendar splava še ni razbilo in Jerač znova rije za oporami, pa najde še eno. Tako, zdaj se morata upreti najprej ob prvo skalo, potem se oprimeta druge. (…). Ko sta se že toliko odrinila, priskoči še Jože k Jeračevi opori. V tem pa Jerač obupno zakriči – kol se mu je zlomil…Vsa sila obvisi zdaj na Jožetovem kolu, a Jože drži, da vse poka v njem. Previdno, a silovito se oprime te poslednje rešilne bilke zdaj še Jerač. Silovito odrine in sune – in splav zdrči iz vrtinca daleč ven na mirno gladino.”

  8. anaivani permalink
    1. 07. 2017 07:30

    Tale strah je šel pa še meni do kosti. Srečno sta jo odnesla.

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: