1914 Rakek – Štelnga
Zmotno sem menila, da so na sliki fantje, rojeni leta 1914, ki so šli na štelngo. Povprašala sem Rudija Demšarja, ki te stvari zelo dobro pozna in povedal mi je, da je to dejansko štelnga, ki je bila leta 1914. Fantje so bili mobilizirani v prvo svetovno vojno. Najpomembnejše sporočilo nosi napis na sodu:
- “I.” pomeni Infanterie (nemško), pehota;
- “Par 14” pomeni oddelek, komando, ki so ji bili dodeljeni.
Kakor rekruti so se tudi naborniki, vpoklicani v vojsko, okrasili z rožami in trakovi. »Temni cofi« so temno rdeče, dvojne cinije. »Beli cofi« so bele cinije. Fantje so se krasili s cvetjem iz narave (zvončki, marjetice, šmarnice) ali domačega vrta. Cinije so gojili pri skoraj vsaki domačiji, saj so nezahtevne. Ne uvenijo in ne povesijo hitro svojih cvetov, ki so veliki in že na daleč vidni.
Napis na sodu sporoča, da so fantje že vedeli, kam so vpoklicani. Želijo se do mrtvega napiti, saj domnevajo, da bodo kmalu mrtvi. Piti so dali tudi domačim rožam, ki so jih vtaknili v dve veliki steklenici z belim in črnim vinom. Tega rekruti niso počenjali. Vpoklic v armado, ki je v vojni, je hudičevo resna stvar. Tu gre za biti ali ne biti, za življenje ali smrt. In zavedali so se, da bo nekatere doletelo prav to drugo. Vedeli so, da bodo verjetno postali topovska hrana ali po nemško »kanonfuter«. »Niti sveče niti rož, s sabo nesel nič ne boš!«
V noči med 26. in 27. julijem 1914 (z nedelje na ponedeljek), je bila razpisana delna mobilizacija, ki je zajemala ves tretji kor, kjer so služili večinoma Slovenci. Prvi vojaki so odšli k svojim polkom že v torek 28. julija. Nekaj dni kasneje je prišel ukaz o splošni mobilizaciji in vpoklicali so tudi mlajše. Tako je nastal nabor mlajših letnikov, ki jih prikazuje tudi slika. V prvi vrsti sedijo starejši, v drugi pa stojijo pretežno mlajši naborniki. Glede na oblačila je slika nastala kmalu po splošni mobilizaciji, avgusta ali septembra leta 1914.
Žal nismo nikogar prepoznali. Fantovski obrazi so dovolj zgovorni.
Še harmonika nekam milo poje.
Z veliko rožami so se okrasili in za vse, ki so padli, so bile te verjetno zadnje.Napisala: Rudi Demšar in Ivanka Gantar.
Slovarček:
- kor: nekdaj vojaška enota nestalne sestave
- štelnga, štelunga: iz nem. Die Stellung, položaj, drža, v vojaškem smislu nabor
Viri:
- Rudi Demšar
- ZAL Ljubljana, CER-52, OŠ Jožeta Krajca Rakek
Kraj: Rakek
Datum: 1914
Avtor: neznan
Zbirka: Marta Mele
Skenirano: 5. 3. 2017
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Reveži ubogi, kakšno klanje jih čaka. Še ko človek bere o tem po sto letih, ga je groza.
Zanimiv, privlačen opis slike z neskončno zaskrbljenimi obrazi mladeničev, le naslov po moje ne ustreza. Slika ne prikazuje fantov na “štelngi”, ampak očitno ob mobilizaciji v vojsko. “Štelnga” ali nabor je bila tedaj, tudi v Kraljevini Jugoslaviji in še v SFRJ vsakoletni pregled 18-letnih fantov, ali so sposobni za služenje v vojski. Predpisani so bili “normativi” glede teže, višine, vida, sluha itd. Kdor ni ustrezal, je bil označen za nesposobnega za vojsko, ustrezni pa so bili vpisani v razpored vojaških enot, tako da je vsak vedel, kje se mora zglasiti, če bo objavljena mobilizacija njegovega letnika. “Štelnga” je bila vesel dogodek, ki so ga mladeniči krepko proslavili, oblast pa je to še spodbujala, da je bilo videti, kako se fantje veselijo biti njeni vojaki.
Mobilizacijo je Avstro-Ogrska razglasila v nedeljo 26. julija 1914 s plakati, na katerih so bili našteti vpoklicani letniki in polki, kjer naj se mobiliziranci zglasijo. Oblast je tedaj, kljub izraziti bojaželjnosti, odlašala z mobilizacijo toliko časa, da je bila pospravljena žetev, velika večina vpoklicanih je bila namreč s kmetov. Brzojavko z vojno napovedjo je Srbiji poslala šele 28. julija 1914.
Kako je doživel ta dan Ivan Matičič iz Ivanjega sela, tedaj zaposlen kot tiskarski delavec v Ljubljani, opisuje v odlični knjigi spominov Skozi plamene prve svetovne vojne (Zavod Borec, Ljubljana, 1966):
” “Napravim se, grem gledat. Ljudje berejo plakate. Razburjeni so, a nihče nič ne reče. Gledam, berem: celotni tretji kor je mobiliziran, vsi polki so našteti na plakatu. Adijo, svobodne planine! (…..)
Velike gruče se zbirajo okoli plakatov, berejo, berejo, a ne morejo verjeti, kakor da ne razumejo. Nikogar ni, ki bi se drznil kaj oporekati, nihče ne zine nobene glasne, le posili kdo pogrkne. S plakatov govori strahotna oborožena sila, s plakatov vrtajo v zbegane možgane sovražne, srepe oči, jeklen glas ukazuje, veleva, rohni: Vsi v obrambo domovine in države, ki so ji napovedali sovražniki vojno in jo hočejo ugonobiti! (…..)
Pozno zvečer se končno razidemo. Zamišljen grem navzdol po Kolodvorski. Kar se neka žena ustavi pred mano in me prime za roko.
“Sin moj! Sem te vendar še našla!”
“Joj, mati!”
“Iskala sem te, a mi je rekla tvoja gospodinja, da si že davi odšel in se nisi več vrnil, najbrž so te že vzeli. Veš, dopoldne so pribili tudi na našo hišo plakat, pa smo brali, brali in rekli, da moraš tudi ti noter. Zato sem brž ulovila tega petelinčka, ga spekla in ti ga prinesla, da boš imel nekaj za to dolgo pot”
“Oh, mati, prav zato ste prišli tako daleč!”
“I, kaj ne bi. Sam bog ve, če te bom še kdaj videla!”
“Zelo prav mi je, mati, da ste prišli!”
Krenila sva na postajo, tam sedla in toplo kramljala do vlaka, mati in sin. Potem sva se poslovila.””
Kakšna materina skrb in ljubezen.