1943 Rakek – Ivan Turšič Iztok

Na sliki je Ivan Turšič – Iztok s soborcema. Ne vemo ne kraja ne letnice nastanka. Ima pa prekrasne lase, ki so mi najprej padli v oči.

Ivan se je rodil 28. septembra 1922 na Rakeku. Po končani osnovni šoli je zaključil meščansko šolo – kmetijska smer. Bil je dober učenec in tudi ministrant, saj je bil sosed župnišča. Rad je bral, tudi pri jedi. Večkrat je prebral Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem, zato si je v partizanih nadel ime Iztok. Bil je redoljuben in pokroviteljski do brata. Šolanje je želel nadaljevati na vojaški šoli in postati častnik. Oče je slutil, da se bliža vojna, zato ga je prepričal, da je misel na šolanje opustil. Iztok se je še bolj zavzeto posvečal delu pri gasilcih in v prosvetnem društvu. Nastopal je v igrah, na telovadnih prireditvah in obiskoval predavanja. Bil je načelnik Fantovskega odseka in po prepričanju krščanski socialist. Nabavil si je njihov kroj. Uniforma je bila iz sivega lodna: pumparice, jopič z usnjenim pasom in klobuk.

V noči z devetega na deseti april 1941 so začeli Italijani granatirati Rakek. Vaščani, ki se niso že prej umaknili, so se zatekli v kleti. Iztok je vodil presenečene graničarje v zaklone. Ko je obstreljevanje prenehalo, so se vaščani na hitro dogovorili, da se z vozovi in umaknejo v bližnji gozd, ker so se bali noči. Utaborili so se po dolinah v gozdu. Ponoči je začelo snežiti. Naslednji dan so nadaljevali pot proti Bezuljaku in Dobcu. Kmalu po odhodu vaščanov so zbežali še vojaki iz bunkerjev Rupnikove linije. Za boj niso bili ustrezno opremljeni in ostali so brez poveljstva. V bližnjih vaseh so naprosili civilne obleke, da so bili bolj varni. Podnevi so Italijani na železniški postaji obesili svojo zastavo. Bali so se srečanja s Srbi, a nanje sploh niso naleteli. Odpor proti okupatorju je silovito naraščal.

Po prvem partizanskem napadu na Italijane v Loški dolini leta 1941 je hodil Iztok na skrivaj poslušat radio k sosedu. Pravijo, da naj bi se slišalo celo London. Ilegalno so začeli zbirati živila, smučke, cigarete, oblačila in druge potrebne stvari. Iztokov oče je vse to odpeljal z vozom na Kožljek za partizanski tabor pod Krimom.

13. marca 1942 so odšli rakovški fantje k partizanom. Iztok je tega dne sredi dopoldneva dolgo brusil sekirico in neprenehoma hodil od vhodnih vrat do ceste. Po kosilu je nenadoma vstal, pozdravil in odšel. Mami se je zdelo čudno, ker je pozdravil. O svoji nameri ni nikomur povedal. Domači so šele kasneje izvedeli, kam so šli fantje.

Iztok je bil na Notranjskem le nekaj časa. Zaradi njegovih organizacijskih sposobnosti ga je pote nesla naprej na Pivko, Kras, Goriško, Tolminsko in nazadnje Trnovsko planoto. Ljudje so ga imeli radi. Kot komandant je bil tovariški, odločen, strog, a pravičen. Pri soborcih je bil kljub temu priljubljen, saj so vedeli, da imajo v njem najboljšega tovariša. Kot borec ni poznal strahu. Znašel se je v vsakem položaju in je bil nagel v svojih odločitvah.

Julija 1944 sta s komandantom neke druge brigade sedla na motor in se, kljub svarilu tovarišev, odpeljala proti Lokvam. Pripeljala sta se skoraj do partizanske zasede, ko je na hribu nad vasjo odjeknil strel. Usoden je bil za oba. Padla sta z motorja. Iztok je imel še neozdravljene rane iz predhodnih bojev. Soborci iz zasede so priskočili na pomoč, a sta oba umrla. Iztoka so slovesno pokopali na pokopališču Otlica. Leta 1946 so ga pripeljali na domače pokopališče.

Iztokova vojaška kariera je bila izjemno strma. V le treh letih se je iz navadnega borca povzpel do čina podpolkovnika in poveljnika divizije, še preden je dopolnil 22 let. To je imel v krvi, zato je tudi želel na vojaško šolo. Če ne bi tako žalostno končal, bi bil do konca vojne zagotovo general. Po vojni pa bi ga čakala uspešna vojaška kariera. Morda bi bil celo minister za obrambo v Titovi vladi. Daki je imel prav – najboljši so padli.

Prekleta vojna!

Viri:

• Jožica Košir

Kraj: neznan, Rakek
Datum: med drugo svetovno vojno, domnevno 1943
Avtor: neznan
Zbirka: Nataša Černe
Skenirano: 9. 3. 2026
Oblika: fotografija