Skip to content

1950 Rakov Škocjan – Gozdna drevesnica

16. 09. 2017

Gozdna drevesnica (Srednje njive) v Rakovem Škocjanu v petdesetih ali na začetku šestdesetih let dvajsetega stoletja. Posnetek je nastal spomladi, ko v drevesnici pripravljajo površine za setev in sejejo semena drevesnih vrst. Delo v gozdni drevesnici je bilo izrazito žensko opravilo, predvsem so bile tu zaposlene žene in dekleta z Unca in Slivic. Nekaj delavk je bilo stalnih, druge pa sezonske.

Vse delo je bilo ročno. Najprej so lehe preštihale z lopatami. Na pripravljene lehe z rahlo zdrobljeno zemljo so najprej s posebno pripravo plohom, ki je imel spodaj pritrjene trikotne letvice, vrezale vrstice (grabenčke). To so opravile tako, da so pravilno postavile ploh in po njem nekajkrat poskočile. Na fotografiji zadaj na ledi dve delavki stojita na takem plohu (Rezka Udovič in Frančiška Istenič). V vsak grabenček (vrstico) so potem postavile nekakšno korito in posejale seme (na sredini slike), za njima je šla delavka, ki je imela v košari drobno zemljo oziroma humus in je seme pokrila.

Na skrajni desni stojita z desne: Frančiška Pupis (Skirova) in Cilka Udovič (Mrkuševa) iz Slivic. Pri identifikaciji sta mi pomagala Mara Turk z Unca in Franc Urbas iz Slivic.

Gozdni revir Unec (Maunitz) je leta 1846 od grofa Coroninija kupil knez Veriand Windischgrätz. Po drugi svetovni vojni je revir prešel v državno last. V preteklosti so tu prevladovali jelovo-bukovi gozdovi, prevladovala je bukev. Ker so zaradi uporabnosti in večje vrednosti pospeševali jelko, so se oblikovali gozdovi s prevladujočim deležem jelke. Z gozdovi revirja Unec so pričeli načrtno gospodariti leta 1908, ko je nadgozdar Körbl izdelal za te gozdove prvi ureditveni načrt. Körbl v načrtu pravi, da se je doslej gospodarilo zelo konservativno, predvsem so bili v tem, izredno lepem revirju upoštevani lovski in estetski obziri, vsled česar so se razvili bolj ali manj enakomerni sestoji jelke. Predvidena naravna pomladitev se je ponesrečila in smo zdaj takorekoč prisiljeni za te, zdaj enako stare sestoje uporabiti nov način gospodarjenja. Načrt izkoriščanja, je golosečnja in sicer tako, da se seka na mnogih malih površinah, katere se bodo nasemenile same ali pa z umetnim pogozdovanjem. Leta 1808 sta bili v 984 ha velikem gozdnem revirju dve gozdni drevesnici, tista na Podbojevem lazu je bila ustanovljena že leta 1863.

Sekalo se je v ozkih pasovih – do približno dvojne dolžine drevesa (30-50 m). Pričakovali so, da se bo na robovih nasemenila jelka, kjer pa ni bilo uspeha se vrši pogozdovanje z jelko, smreko, kjer je nevarnost poškodb po divjadi večja pa tudi z bodečo smreko in sitko. Smreka je bila mišljena kot začasna, prehodna drevesna vrsta, saj je ves poudarek dan jelki, ki naj bi bila glavna drevesna vrsta v revirju.

V načrtu iz leta 1922 načrtovalec zapiše naslednjo usmeritev: Umetno vzgojena smreka ne odgovarja tukajšnjim razmeram, zelo trpi po poškodbah po snegu in po polhih, česar posledica je, da ne prihaja v poštev za tvorbo sečnih sestojev. Vsekakor je povzročene škode sokrivo tudi dejstvo, da se teh sestojev doslej ni v večji meri redčilo. Poleg tega preti tej drevesni vrsti v vročih poletjih z malo padavinami nevarnost insektov (lubadar), ki pospeševanje te drevesne vrste s stališča gozdnega varstva ne priporočajo. Glavna drevesna vrsta bodočnosti je torej samo in izključno jelka in je treba izkoristiti vsako priložnost za njeno pospeševanje. Kjer se v mladih smrekovih sestojih pokaže jelov podrastek, ga je treba pospeševati. V obstoječe luknje, katere povzročajo snegolomi, naj se sadi jelko in, ko se je sestoj toliko okrepil, da daje že uporaben material, kar traja na boljših tleh cca 30 let, je prazna mesta zopet podsaditi z jelko. Žal s sadnjo, setvijo in naravno obnovo z jelko ni bilo uspehov, iz leta v leto je bilo več smrekovih sestojev.

Za izboljšanja tal naj se v sestojih ohrani do 20 odstotkov bukve. Letno so posekali na golo okoli 15 ha starih jelovih sestojev in jih, ker z naravno obnovo niso imeli uspehov, takoj pogozdili v glavnem s smreko. Delno so pri pogozdovanju uporabljali tudi duglazijo. Pred drugo svetovno vojno so obstajale tri drevesnice: Podbojev laz, Kotlič in Cerkniški lazi s skupno površino 16 arov in letno proizvodnjo okoli 90.000 sadik. Drevesnice so se obdržale tudi po drugi svetovni vojni, saj je bilo treba pogozditi obsežne poseke okoli železniške proge in okoli vojaških objektov, ki so jih naredili Italijani. Sredi šestdesetih let, ko je bila ustanovljena centralna gozdna drevesnica Gozdnega gospodarstva Postojna v Matenji vasi, so bile male gozdne drevesnice ukinjene, tako tudi te v Rakovem Škocjanu.

Od Unca do Planine in naprej do Ravbarkomande (gozdna revirja Planina in Škocjan) je tako od začetka dvajsetega stoletja do druge svetovne vojne nastalo okoli 1.000 ha smrekovih sestojev, ki kažejo danes kaj bedno sliko, najprej jih je leta 2014 prizadel žled, zadnja leta pa so jim zadali zadnji udarec še smrekovi lubadarji.

Dodajmo še par besed o mestu smreke v Notranjskih, pa tudi Slovenskih gozdovih sploh. Medtem ko je živel človek stare kamene dobe izključno od lova in nabiranja divjih sedežev, ter ni bistveno vplival na gozd, postane v mlajši kameni dobi (neolitik) v prvi vrsti poljedelec in živinorejec udomačenih živali in prične za polja krčiti in požigati gozdove. Krčenje gozdov za kmetijstvo, poselitev in infrastrukturo se je nadaljevalo in v zadnji četrtini devetnajstega stoletja (leta 1875) je gozd pokrival le še 36 odstotkov slovenske dežele (danes okoli 60 odstotkov). Uporaba lesa je bila večnamenska, gradnji lesenih hiš in gospodarskih poslopij ter porabi lesa za kurjavo se pojavijo novi veliki porabniki. Ob koncu 14. stoletja je to fužinarstvo (oglje), proti koncu 17. stoletja pa proizvodnja stekla (glažutarstvo) in pozneje izvoz lesa ter mehanska in kemična predelava lesa. Vedno moramo imeti v vidu, da so naši gozdovi izkoriščani (pogosto tudi brezobzirno) že več stoletij in da jih vzdržujemo na neki stopnji, da krijejo potrebe ljudi, ter hkrati opravljajo še drugo bolj pomembno vlogo, s katero ohranjajo naše okolje in nas.

Pod nenehnimi regresijskimi vplivi (več stoletij) so gozdovi temu ustrezno spremenjeni v primerjavi z njihovo prvotno drevesno sestavo in strukturo. Pod enakimi vplivi je regresija gozda v toliki meri bolj izrazita, kolikor so rastiščne razmere bolj zaostrene. Sedanja struktura in drevesna zgradba gozdov je odraz rastišča, regresijskih vplivov na gozd in našega odnosa do gozda skozi stoletja, ki ga oblikujejo potrebe lastnikov in prebivalstva. To niso samo potrebe za preživetje, temveč tudi za čim večjim razvojem dobrin, blagostanja in za bogatitev. Ocena o primernosti rastišča za vnašanje smreke je bila v preteklosti zelo površna ali bolje, tedanjemu stanju primerno izkustvena. Vendar ko gledamo danes take sestoje, kjer je bila smreka vzgojena kot primes iz naravnega mladja ali ob obnovi sestojev vnesena v skupinah na ustrezna rastišča, se danes vključuje z listavci kot enakopraven graditelj sestoja. Taki sestoji povsem prevladujejo v zahodnem predalpskem in preddinarskem delu Slovenije, kjer le po ekstremnosti rastišča lahko ločimo, ali gre za izvor iz naravnega podmladka ali je vnesena. Po drugi strani pa so v okolju celinske kontinentalne klime panonskega obrobja taki sestoji le redko obstali, ker so tudi zelo labilni.

Danes se pogosto srečamo z mnogo preveč splošno ugotovitvijo o »zasmrečenosti« slovenskih gozdov, ne da bi pokazali na zasmrečenost po rastiščih. Ravno tako prihaja iz naših gozdarskih izobraževalnih in raziskovalnih inštitucij ocena, da je pri nas »tri-do štirikrat več smrek, kot bi bilo primerno glede na rastišče«. To bi bilo do neke mere res, če bi upoštevali le strogo smrekova rastišča. Niso pa predstavljena, katera rastišča so pri tem mišljena kot primerna za smreko, predvsem pa ne, kje je njen naravni areal v sekularnem in potencialnem recentnem razvoju gozdov. Po več stoletnih regresijskih vplivih (gospodarjenju) na strukturo in rastišče naših gozdov se smreka ponovno naseljuje na njenih nekdanjih rastiščih v določeni stopnji recentne sukcesije kot avtohtoni podmladek. Imamo tudi področja (Jelovica, Pokljuka, Pohorje) in rastišča, kjer se smreka že več generacij ponovno sama uveljavlja v podmladku in ima pomembno cenološko vlogo v gozdnem sestoju vse do njegove »zrelosti« kot je pač določena po sedanjih gospodarskih kriterijih.

Naravne ujme prizadenejo tako iglavce kot listavce, le bolj nam padejo v oči posledice na smreki kot pri listavcih (npr. žledenje 2014). Mogoče še tole, iztržek po žledu prizadetih gozdov smreke je bil bistveno večji kot pri listavcih, kjer je bil pretežni del lesa, če ni v gozdu segnil, uporaben le še za kurjavo.

Na žalost so žledu na smrekah sledili še lubadarji, ki so v veliki meri izločili smreko iz naših gozdov. Za to pa ne smemo kriviti smreke, temveč že več desetletij nazaj pomanjkanje gozdnega reda (odgovornost človeka), ki je omogočal stalno prisotnost smrekovih lubadarjev na relativno visokem nivoju (pragu). Od tu do prenamnožitve, ki pomeni katastrofo za naše gozdove pa potem ni bilo daleč. Pobiranje smrek, iz katerih je lubadar že odletel na nova drevesa, nima za zaustavitev napada nobenega pomena, lubadar se tako veselo širi naprej, pri takem odnosu se bo ustavil šele, ko ne bo več smreke.

Kako ukrepati sedaj, ko so povsod okrog nas ogolele gozdne površine. Gozdarji bi morali jasno povedati, s katerimi drevesnimi vrstami gospodarimo in bomo gospodarili tudi v bodoče. Iluzorno je naštevati drevesne vrste, da bodo to jerebika, vrba, češnja, lipa, javor, jesen, gaber ipd., le zato, da bi ugajali ljubiteljskim naravovarstvenikom. Gozd je kompleksna biocenoza, ki ne prenese niti čistih nasadov češenj, niti jesena, javorja, kot tudi ne »nesrečne« smreke. Zaenkrat je pri nas bukev na najvišji razvojni stopnji naše gozdne vegetacije, pogosto povsem dominantna v sestojih (na zelo različnih rastiščih), drugod v družbi z jelko, smreko ali macesnom, pač odvisno od rastišča. Vendar imamo tudi rastišča, ki jih bukev ni mogla osvojiti, to so rastišča, ki pripadajo borom, črnemu gabru, jesenom, javorjem, smreki, jelki itd., in v gričevju ter ravninah (tudi poplavnih) belemu gabru in hrastom, jelši, topolom, vrbi ipd. Poleg bukve in drugih listavcev potrebujemo tudi iglavce. Tu pa se srečujemo npr. pri jelki z resnim problemom, obnovo jelke onemogočajo ali močno omejujejo preštevilčne populacije rastlinojede divjadi (jelenjad, v manjši meri srnjad). Potem nam ostane le še smreka, na določenih rastiščih bori, v visokogorju macesen. Gozd ne potrebuje človeka za svoj obstoj, človek potrebuje gozd, poleg splošnokoristnih vlog tudi za les. Ne morem si predstavljati, da bi ob 60 odstotni gozdnatosti zanemarili lesnoproizvodno funkcijo gozda, in tu bo tudi v bodoče morala imeti smreka kar pomembno mesto.

Sliši se kot vic, da obstajajo posebni slovenski smrekovi lubadarji, ki ne gredo čez mejo v sosednjo državo, kjer imajo smreke v izobilju. Verjetno pa imajo tam več reda v gozdovih. Tega pa pri nas manjka.

Postavlja se vprašanja, ali te opustošene gozdove obnoviti po naravni poti ali s sadnjo. Kjer je dovolj semenjakov, je možna tudi naravna obnova, vendar je to bolj izjema kot pravilo. Kjer semenjakov ustreznih drevesnih vrst primanjkuje (take površine prevladujejo) pa bi morala biti odločitev lahka: površine je treba obnoviti umetno. In to čim prej. Če jih bomo prepustili naravi se bomo odpovedali za izredno dolgo obdobje donosom, ki bodo šli v deset tisoče evrov na ha. Čim produktivnejša so rastišča, daljša bo pot (preko grmišč) do primernega gozda po naravni poti.

  • Stojita na plohu z leve: Rezka Udovič (Polinova) Slivice in
  • Frančiška Istenič Slivice.
  • Kleči z ruto in seje Cilka Vesel (Šimščeva teta iz Slivic).

  • Stoje z desne: Ivančič Zofija iz Slivic 9,
  • Ida Puntar (Andrejcova) Slivice,
  • ostali dve nepoznani.
  • Seje desno Mara Urbas (Šimščeva) iz Slivic,
  • druge nepoznane.
Na zadnji strani sem zapisal: Drevesnica v Rakovem Škocjanu med leti 1950-55. Lahko je posnetek nastal tudi kakšno leto pozneje. Male, lokalne gozdne drevesnice Gozdnega gospodarstva Postojna so bile na začetku šestdesetih let ukinjene, ko je bila osnovana osrednja gozdna drevesnica v Matenji vasi.

Viri:

  • Osnove gozdne ureditve revirja Unec 1908.
  • Poročilo o v letu 1922 sprovedeni reviziji ureditve revirja Škocjan (Unec).
  • Škocjan. Poročilo o letu 1932 sprovedeni reviziji.

Kraj: Rakov Škocjan
Datum: 1950-60
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 25. 5. 2017
Oblika: fotografija

Advertisements
3 komentarji leave one →
  1. Anonimnež permalink
    16. 09. 2017 10:07

    Kleči z ruto na glavi in seje cilka udovič mrkuševa iz slivic

  2. Sentek permalink
    16. 09. 2017 12:02

    Lepo in strokovno napisano.

  3. milantrobic permalink
    16. 09. 2017 12:14

    Odličen članke in posnetek! Kar nekaj izročila in zgodb je vezanega na delo v tej drevesnici. Podobno drevesnico so imeli tudi v Planini, malo naprej od peskokopa, ob trasi “jamborne ceste”. Baje naj bi jo zgradil knez Windischgratez. Ena njegovi drevesnic pa je bila tudi v Dolnji Planini.

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: