1962 Loška dolina – “Pripovedovalka Marija” in zgodba o Bušcovki
Slika je iz Slovenskega etnografskega muzeja, opremljena s podatki, da je bila posneta v Podložu pri terenskem delu leta 1962, napravila pa naj bi jo Fanči Šarf. Ženska na sliki je poimenovana kot “Pripovedovalka Marija”. V Podložu pa zagotavljajo, da gre za pomoto, saj se nihče ne spomni takšne hiše in tudi ne ženske.
Pred gledalcem je starejša ženska v značilnem delavniškem oblačilu, obuta v Borovo copate z zadrgo, ki so bile priljubljene med starejšimi ljudmi z občutljivimi nogami, saj so bile tople in udobne. Za ženičko je kup žamanja, prav kakor bi ga tam zaposleni sin ali hči ravnokar pripeljal z vozom z žage Marof, kjer so ga delavci lahko kupili za majhen denar. Na tleh je novo in snažno pocinkano vedro, desno skedenj oziroma hlev in zadaj hiša, najbrž sosedova, pred katero je z mrežo ograjena greda, kjer cvetejo rože, mogoče floks, in dve sadni drevesi.
Ženska ima na sebi čez scela obleko, ki se zapenja spredaj, dajlounške fiertah z aržetam iz drugega blaga in rütco v njem … Najbrž oboje prekrojeno iz boljših delov obrabljenih drugih oblačil. Povrhu ima oblečeno kepievno jopico, na glavi pa pod brado zavezano kambrikasto temno ruto z drobnim vzorcem. Jo je fotografinja presenetila, ko je napajala živino ali pa z vedrom nesla vodo v kuhinjo iz štierne?
Mame ali tete na sliki nam ni uspelo prepoznati, hiša z okolico pa spominja na več po vojni obnovljenih hiš in vrtov. Mogoče v Vrhniki …? Tako “pripovedovalka Marija” ostaja skrivnost, oživela pa je zgodba o neki drugi ženički iz tistega časa:
Otroci iz Podloža, ki so mimo njene hiše hodili iz šole, so šli včasih k njej prosit vode, da bi se odžejali in oddahnili v njeni kuhinji z ognjiščem, saj so vedeli, da ni hudobna. Pač pa so jo ljudje opazovali tudi na pokopališču: družinski grob, kjer je imela pokopanega moža, je neprestano krasila z vsemi mogočimi rastlinami iz gozda in nazadnje je krasila še sosednjega. Tudi sicer je zelo dobro poznala rastline in zdravilna zelišča. A opazili so tudi, da včasih, ko pride na pokopališče, brcne v tisti grob rekoč: “Na, prej si ti mene brcal, zdaj bom pa še jaz tebe!” Kdo ve, kakšen mučen spomin ji je narekoval tako vedenje? …
Nekega dne pa se je njen domnevno mrtvi sin, za katerim je nosila črnino, spet pojavil v Ložu, a le za kratek čas. Odšel je namreč nekam k Jezeru, kjer se je poročil in ustvaril družino, svojo mater pa je na starost vzel k sebi – kot si je gotovo zaslužila … Njeno hiško so prodali, ker si je nekdo postavil tam novo hišo, ki pa so jo nazadnje ob širitvi ceste in bližnje Kovinoplastike tudi podrli, tako da o njej ni več sledu.
Jožica Novak je kot mlada prodajalka v Ložu doživela Bušcovkino povabilo v njeno hiško in do danes nanj ni pozabila. Njeno pripoved je Miloš Toni posnel 12. julija 2017 v MGC Gaber Stari trg in jo je mogoče slišati v spodnji prilogi tega prispevka.
Slovarček:
- rütca: žepni robec
- aržet: žep
- fiertah: predpasnik
- bušca: ubožica, sirota, reva
- loška češčina: žargon loških gostilniških veseljakov iz obdobja med obema vojnama in še pozneje, namenoma nerazumljiv drugim. Ime je mogoče dobil zaradi čeških uradnikov, priseljenih v mesto Lož v času Avstro-Ogrske, ki so jih domačini slabo razumeli. Med drugimi je na tak način v Lož prišel oče Frana Milčinskega. Ali pa gre preprosto za še eno potegavščino nabritih Ložanov.
- kepíeunu: takšno, ki se da kupiti v trgovini (za razliko od doma narejenega); trgovsko blago. Na Babnem Polju so v ta namer uporabljali izraz kepíčnu.
Viri:
- Jožica Novak, Lož, julij 2017, ustno
- N. N., september 2017, ustno
Kraj: Podlož
Datum: 1.-15. 8. 1962
Avtor: Fanči Šarf
Zbirka: Slovenski etnografski muzej, Teren 19, F0000019/318
Skenirano: neznano (Slovenski etnografski muzej)
Oblika: skenirana datoteka
Zvočni posnetek: Stari trg, 12.7.2017, pripoveduje Jožica Novak, posnel Miloš Toni.
RSS - Posts
opis je pravilen,vendar slika ni taprava. ložan
Najlepša hvala za vaše branje prispevka in komentar!
Kot je mogoče razbrati že iz teksta, za tisti čas značilno opravljene ženske na sliki (še) nismo prepoznali, slike osebe iz zgodbe pa nimamo. Kar imata skupnega oseba s slike in tista iz zgodbe, sta samo čas in kraj v katerem sta živeli: vas v Loški dolini okoli leta 1962, pa še spol in približna starost.
Ko sem jaz hodila še v o.š.smo tudi vedno kukali v njeno hiško,če so bila vrata odprta.Če me je opazila je vedno ponudila malisnice,Spomnim se kako so po stenah viseli šopki zelišč.
Jaz sem sina od te ženičke dobro poznala. Dolga leta je živel v Belgiji in se pri svojih petdesetih za stalno vrnil v domovino. Mami je kupil hiško v Dol. vasi, to v Loški dolini pa prodal. Nazadnje je živela v domu za ostarele in dočakala 92 let. Pokopana je v Ložu. Bila sem tudi za njenim pogrebom. Njena vnukinja živi z družino v Bruslju.
Hvala za zanimive dopolnitve !!
F0000019/318
Pripovedovalka Marija Strle, Vrhnika št. 23. Teren 19 – Loška dolina (1.-15.8.1962).
Pripovedništvo, pripovedniki
mislim da je na sliki ta gospa,
Najlepša hvala za podatke! Torej me občutek, da je slika iz Vrhnike, ni varal… Zdaj je pa res že napeto: najbrž ne bom imela miru, dokler ne najdem njene hiše, domačega imena in morebitnih svojcev, saj mi je tudi pripovedovalkin obraz znan – nepopravljivi firbci pač težko ravnamo drugače:)
to je verjetno pred gregorčkovo hišo Vrhnika 23,za njo je pa petruščkova hiša
Do danes sem prenašala to sliko okoli in tudi dobila potrditev: na sliki je Gregorčkova teta iz Vrhnike.