Skip to content

1959 Ljubljana – Barake in Srednja gozdarska šola v Ljubljani

3. 10. 2017

Gozdarska srednja šola, ki sem jo obiskoval med leti 1957-61 se je morala pogosto seliti in gostovati. Leta 1948 sta bila v Sloveniji ustanovljena dva gozdarska tehnikuma s triletnim šolanjem, v Mariboru in Ljubljani. Že čez leto se je mariborski priključil ljubljanskemu. Ta pa kot izgleda ni imel sreče. Najprej je gostoval na Krekovem trgu, nato pa v prostorih viške osnovne šole in gimnazije. Decembra 1949 so dijaki prekinili šolanje, nekaj jih je odšlo na prakso, 40 pa jih je kot gradbena skupina, organizirana v brigadi pričeli v naglici graditi enonadstropne lesene barake za internat in šolsko poslopje. 8. februarja 1950, ko so bili dijaki pri popoldanskem pouku, je pogorel internat z vso opremo in njihovimi stvarmi. Spet je bilo treba iskati rešitev.

Zatočišče so našli v lesenih barakah v Šiški, na Milčinskega ulici 7a, kjer smo dijaki in predavatelji vse do zaključka šolskega leta 1958/59 (do preselitve v Postojno) s strahom čakali, kdaj se bodo te napol preperele barake sesule in bo treba zopet vzeti pot pod noge in se seliti. Kar nekaj dni sem porabil, da bi izvedel, kdo in zakaj ter kdaj je postavil to barakarsko naselje, pa ne pri starejših gozdarjih, ne v Muzeju novejše zgodovine, ne v Mestnem muzeju Ljubljane nisem dobil pojasnila. Ko so leta 1946 začeli graditi Litostroj (ta je v neposredni bližini), je Gradis za tiste, ki so tovarno gradili, postavil barake. Mogoče je tu odgovor?

Na tej sliki tokrat ni toliko pomemben mlad fant (Jodl Robert, s štajerskega konca), ampak baraka za njim. Takole so izgledale te naše barake. Streha je imela premajhen naklon in navadna opeka ni preprečevala, da nas ne bi ob vsakem dežju zalivalo. Ko je začela curljati voda iz stropa, smo premaknili klop ali posteljo, ko pa je pričelo teči tudi tam, smo postavljali vedra, odpirali dežnike ipd. Pa je prišlo sonce in se je vse skupaj nekako posušilo. 

Še huje je bilo pozimi, ko se niti učilnic niti sob v internatu ni dalo ogreti. Enojna stekla na številnih oknih in špranje so veselo prepuščale mraz v učilnico, ki ga peč v kotu ni mogla premagati, tako da smo morali pri pouku pogosto sedeti v plaščih ali zaviti v marsikaj. Veste, takrat še ni bilo vsakovrstnih oblačil, da bi nas zaščitil pred mrazom, kot danes. Seveda smo v mrazu težko sledili pouku, predvsem je bilo težko pisati. Da so bile učilnice še bolj mrzle, in da je odpadel pouk pa smo poskrbeli tudi dijaki sami. Pred poukom, in preden so prišli na šolo profesorji, smo odprli vsa okna, da se je učilnica temeljito zmrazila, potem seveda še pravi čas zaprli okna in čakali na profesorja. In ko se je začel pouk, smo s profesorjem vred ugotovili, da v tako mrzli učilnici pouk ni mogoč, pa smo bili za tisti dan prosti in se zatekli v sobe v internatu. Tu pa dijaki prvega razreda nismo bili kaj na boljšem, cel razred je spal v eni veliki skupni spalnici, ki se je prav tako ob velikem mrazu težko ogrela. Bolje se je godilo višjim letnikom, kjer so bile spalnice majhne, običajno so bili po štirje v eni sobi. Če nisi koga dobro poznal, da je bil mogoče iz tvojega kraja, tudi nisi smel na obisk v barake, kjer so bivali višji letniki. Kar stroga hierarhija je veljala.

Tla so bila seveda lesena, skoraj črna, deske premazane z nekim oljem, in ko smo skakali ali se drugače preganjali se je pod pogosto kar vdrl. Nobene posebne čistoče v takih razmerah seveda ni bilo mogoče ne pričakovati ne vzdrževati.

Pa ni bilo vse tako žalostno, bili so tudi veseli trenutki. Kar precej prostora je bilo ob barakah, kje smo nabijali žogo, takoj za šolo je bil stadion ŽAK, mnogi so trenirali različne atletske discipline, tudi sam sem nekajkrat šel na trening teka. Poleg nas je bil Litostroj, ki je takrat imel tudi kino in tudi tja smo pogosto zavili. Dijaki smo imeli svoj glasbeni ansambel, z dovoljenjem šole smo prirejali plese, kamor so dijakinje iz šol, kjer so prevladovala dekleta, rade prihajale.

Skupina dijakov drugega letnika.
Stojijo z leve:

  • Robert Jodl,
  • Ivan Slatinšek,
  • Vojko Božič,
  • Tone Žagar.

Čepijo z leve:

  • Franc Perko,
  • Janez Meze,
  • Rudi Krošelj,
  • Pavel Surina.
Stojijo z leve:

  • Janez Meze,
  • Rudi Krošelj,
  • vzgojitelj (priimek sem pozabil),
  • Vojko Božič,
  • Ivan Slatinšek.

Čepijo z leve:

  • Robert Jodl,
  • Anton Žagar,
  • Franc Perko,
  • Pavel Surina.

V ozadju vidimo kako dolge so bile te pritlične barake z oknom pri oknu in seveda neurejena okolica, brez reda sta se prepletala pesek, grušč in trava.

Kraj: Ljubljana
Datum: 26. 02. 1959
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 7. 9. 2017
Oblika: 2 fotografiji

Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: