1975 Rakov Škocjan – Kopališče
Tu, na tem kraju smo imeli svoje morje. Malo više, desno na sliki, ki pa ga ni videti, je bilo kopališče pri hrastu.
V Škocjan smo šli peš skozi gozd, čez železnico in na pot smo prišli pri italijanskem bunkerju. Od tam ni bilo več daleč do kopališča. Imela sem lepe, turkizno modre kopalke z roza obrobo, oblečena pa sem bila v kavbojke in modro mikico. Hm, kot bi bilo včeraj. Le da če bi bilo res, se verjetno ne bi spomnila. Čar starosti.
Tam sem se kopala le enkrat. Tja me ni vleklo na kopanje, ker je bila voda premrzla. Nekje okrog 17 ali 18 stopinj je imela. Pri petnajstih to ni toliko pomembno, ampak od nekdaj sem bila zmrzluh in zame je bilo občutno premalo. Enkrat pa sem šla v vodo trikrat. Bom razložila. Pri hrastu sem stopila v potok in potem me je tok sam odnesel nižje, pri naslednji plitvini sem izplavala. In tako trikrat. Od tega neznanskega podviga sem bila tako utrujena, da sem na soncu zaspala. Kmalu po prihodu domov me je začelo peči po hrbtu, kot bi ležala na vroči plošči štedilnika. Imela sem tako lepo barvo, da bi mi jo zavidala tako paradižnik kot partijska zastava. Peklo je pa k sto hudičev. Drugega ni bilo in mama me je mazala s kisom. Peklo je vedno manj, smrdelo pa vedno bolj – kot kisla kumarica, ki so jo pozabili v kozarcu za nekaj dni. Še dobro, da so bile počitnice, sicer bi sama sedela v razredu. Tako sva jaz in moje kopanje v Škocjanu prekinila pogodbo.
Dan današnji voda nima nič več stopinj kot takrat. Razlika je le ta, da sedaj vanjo ne bi pomočila niti nožnega prsta.

Kaj se beli tam na gori
med grmovjem in med bori?
Je li groblja, je li sneg?
Groblje v kraji tistem ni je,
burja studna več ne brije
davno kopen je že breg.
Frančišek Svetličič: Na Mravljiškem vrhu, prva kitica od dvanajstih

Kraj: Rakov Škocjan
Datum: nastanek razglednice nekje v šestdesetih letih 20. stoletja
Avtor: Foto Slovenija, Ljubljana
Zbirka: Lenka Gabrenja
Skenirano: 25. 7. 2016
Oblika: razglednica
po mojem se krava pase, tam na koncu jase
Zelo lepo, pesniško, povedano.