1945 Cerknica – Panorama požganega mesta (3)

Tretja slika vojnega ujetnika Hansa prikazuje predel Cerknice ob glavnem mostu. Voda, ki teče pod njim, se uradno imenuje Cerkniščica, a ji vsi rečemo kar Potok. Slikar se je namestil ob cesti, ki vodi v Dolenje Jezero, most je postavil diago­nalno v sredino kompozicije, kot kontrapunkt pa je v ozadju razvrstil požgane hiše.

Zasilni leseni most, z ograjo le na eni strani, je bil namenjen predvsem pešcem in lažjemu tovoru, mogoče posamičnemu prehodu večje živali. Vozovi in avtomobili so prečkali potok po položnem bregu čez plitvo vodo. Siva gmota, ki jo vidimo med lesenim mostom in v zrak štrlečimi, golimi stenami požganih hiš, je ostanek nekdanjega kamnitega mostu, ki so ga dvignili v zrak jugoslovanski vojaki, ko so se umikali pred italijansko vojsko.

Za kamnitim mostom vidimo v prvi vrsti, na skrajni levi, hišo cerkniškega peka Gorjupa, nato stojita Mesojedčeva in Levštkova.

Desno, za štango, so ostanki Rakovčeve (Gostiša) in Kosove (Farbarjeve) hiše. Visoko v zrak štrli dimnik, ki je v zelo slabem stanju. Po pripove­dovanju Zdravka Zabukovca, lastnika te slike, so dimnik poskušali podreti fantiči. Drezali so vanj z lajštami in podobnimi deškimi oblegovalnimi pripravami, dokler jih ni spodil Kosov Stane, ki je potem podrl dimnik kar sam, da je imel mir.

Ah, mulci! Kar pozabljamo, da so vojno preživljali tudi otroci …

V hiši ob vznožju Velike gase je bila gostilna, ki jo je oče Zdravka Zabukovca, našega sogovornika, kupil leta 1928. Ko so Cerknico zasedli Italijani, so v njej postavili vojaško menzo, seveda vedno polno vojaštva. Menza je mejila na zid, za katerim je bila hišica z zapori sodnije, in mama Veronika je zapornikom preko zidu spuščala pošto, hrano in če je bilo treba še kaj po navodilih OF. Italijani so ji pogosto zagrozili (nekako takole): “Signora Vera, siete partigiana anche voi, finirai in prigione!” (“Gospa Vera, ste mar tudi vi partizanka, končala boste v arestu!”). A jim je le odgovarjala da “… ne, ne, to so pač naši ljudje in jim je treba pomagati …”

Za Italijani so prišli Nemci. Ko so morali tudi ti zapustiti kraj, so odvrgli del orožja, ki so ga pred tem pokvarili tako, da so tolkli puške ob zid ali gank, da so poškodovali cevi ter polomili kopita in merilne naprave.

Sedaj smo spet pri otrocih. Le kdo bi se lahko bolj veselil kupa orožja?! Zdravko je poskril nekaj pušk in bomb, ki jih je potem menjal za druge dobrine: ena puška – dve kepici sladoleda, ena bomba – ena kepica. Bombe so pred tem praviloma razdrli, za to opravilo so imeli kratkohlačnega specialista Slavca. Veljalo je tudi strogo pravilo: med razdiranjem so se morali vsi otroci umakniti za vogal, le tisti, ki je bombo našel, je imel pravico, da je stal čisto zraven Slavca in od blizu opazoval, kako se to dela. Če vas je ob zadnjem stavku spreletel srh, naj povem, da je bil Slavko res maher in danes sodeluje s skupino Stareslike.

Ko je vojna končala, se je v zapuščeno Zabukovčevo menzo vselila nova oblast, mama Vera je kuhinji dobavljala zelenjavo s svojega vrta in zanjo prejela skromno plačilo. Kadar je bila menza brez denarja, so ji ponudili kaj drugega, enkrat tudi sliko vojnega ujetnika, ki jo objavljamo danes.

Hans Rahn je čisto spodaj desno upodobil dve karijoli, simbol obnove. Poleg je njegov podpis, ki smo ga videli že na sliki Svinjskega rigla, na panorami, narisani s pobočja Slivnice pa je manjkal.

Slovarček:

• dvigniti v zrak: razstreliti
• štanga: električni ali telefonski drog
• lajšta: letev
• gank: lesen zunanji hodnik v nadstropju hiše
• maher: dober mojster, strokovnjak

Viri:

• Zdravko Zabukovec, Cerknica, ustno

Kraj: Cerknica
Datum: 1945
Avtor: Hans Rahn
Zbirka: Zdravko Zabukovec
Fotografirano: 13. 1. 2018
Oblika: reprodukcija slike