Skip to content

1937 Novi Kot – Mladoporočenca Anton in Dorica Mavrin

3. 02. 2018

Leta 1937 se je v Novem Kotu Anton Mavrin poročil s svojo nevesto Dorico. Bil je lep dogodek kot se spodobi in oba sta bila najbrž polna upanja in lepih načrtov kot vsi mladi ljudje. Za spomin na srečni dan sta se tudi fotografirala, oba resna in svečano opravljena, on kar se da možat, ona še vsa dekliška. On je oblekel moško obleko z belo srajco in metuljčkom, kar je bila gotovo redkost v teh krajih, ona pa v svetlo obleko z dolgim pajčolanom – šlajerjem ali šralom, ki ga čez čelo dopolnjuje diskreten venček. Obuta je v šulne s paščkom čez nart po tedanji modi in tudi njegovi čevlji so moderni in dobro zglancani. Na obleki imata pripeta šopka, posebno pozornost pa vzbuja nevestin šopek iz lilij, ki zagotovo niso bile sveže, pač pa mogoče svilene, a še najverjetneje spretno narejene iz krep papirja. Prav neverjetno je, kaj vse so znale narediti nekatere ženske samo iz nekaj krep paprirja in tanke žice. Brez lepil, samo s prsti in škarjami.

Tistega dne sta stopila na skupno življenjsko pot, ki pa ni bila z rožicami posuta – čakalo ju je trdo delo, povrh pa neizmerno gorje vojnega razdejanja, ki je njuno družino potisnilo na rob preživetja. A skromna, delovna in sposobna kot sta bila, sta premagala vse.

Njuna hči Tilka Klepac v svojih spominih med drugim večkrat opisuje, kako so redili ovce in pridobivali volno za oblačila.

Ovc pa nismo gojili le zaradi mesa, ampak tudi zaradi volne. Strigli smo jih dvakrat letno (pozimi – marca in poleti – avgusta). Ovce smo strigli ročno z velikimi škarjami. To delo je opravljala mama, mi otroci pa smo ji pomagali. Ko sem malo odrasla, me je mama naučila striči, prej pa sem ovco samo držala, da ni ušla. Striženje je potekalo takole:

Ovco smo ujeli in jo položili na večji zaboj. Zvezali smo ji tri noge skupaj, da ni mogla brcati. So se pa navadno ovce hitro vdale in pridno ležale, dokler je strigla mama. Ko pa se je tega opravila lotil kdo od nas, jo je zaradi nerodnosti ali neznanja urezal. Takrat je planila pokonci in nam hotela uiti. To se je zgodilo tudi meni. Ker pa sem imela ovce zelo rada in ker so mi zaupale kot njihovi pastirici, sem se trudila, da sem jih čim manjkrat ranila. Kot vsakemu delu na kmetiji sem se tudi temu hitro priučila in bila mami v veliko pomoč.

Poleti smo vso volno oprali. Ker pa smo imeli bele in črne ovce, smo oprali vsako volno posebej. Sušila se je na vrtu na velikih sitih – retih, ki smo jih ob času mlatve uporabljali za vejanje žita. Z reti smo namreč udarjali ob nogo in tako ločili slamo od žita. Dokončno smo žito od plev ločili z vejanico. Pozimi, ko je zapadel sneg in drugega dela ni bilo, je prišla na vrsto predelava volne. Pri tem smo uporabljali kolovrat, gredaše in vreteno za sukanje volne.

Najprej smo čisto volno scufali in pobrali ven cofe, ki niso bili za predelavo. Scufano volno smo razčesali z gredašami. Kosme lepo razčesane volne je mama spredla. Ko je napredla dva vretena, jo je sukala. Tako je imela volna v klopki dve niti in je bila pripravljena za pletenje. Vsako zimo smo vsi v družini, bilo nas je šest, dobili nove volnene nogavice, le ata je dobil dva para, ker je volnene nogavice nosil pozimi in poleti. Pozimi jih je nosil, da ga ni zeblo, poleti pa je rekel, da jih nosi zato, da se mu noge ne potijo. Včasih je volnene nogavice zamenjal z onučami. Vsak član je dobil tudi novo jopo ali pulover. Nogavice je pletla mama, jope pa znanka za plačilo. To plačilo ni bil denar, ampak sta ji mama in oče naredila kako uslugo: n. pr. ata ji je pripeljal iz gozda drva za zimo. Mama ji je nosila mleko, domače maslo in jajca. Ta gospa mi je spletla tudi jopico iz angora volne. Da smo dobili volno, smo dve leti gojili angora zajce. Zajcev nismo strigli, ampak skubli. Naprej je mama volno obdelala tako kot ovčjo. Jopica je bila bela kot sneg in mehka kot puh. Spredaj ni imela gumbov, ampak se je za vratom zavezala z zasukano volneno vrvico iz štirih niti. Končala se je z dvema cofoma na vsaki strani. Samo mislite si lahko, kako sem se počutila lepa. Ta sreča pa ni trajala dolgo. Med igro s prijateljicami sem padla v blato. Mama jo je sicer oprala, nikoli več pa ni bila lepa.

Omenila sem, da smo imeli belo in črno volno. To je bilo zelo pomembno. Če smo na gredašah pri česanju volne mešali belo in črno volno, smo dobili sivo. Iz sive volne je imel spletene jope ata, ker se je na sivi jopi manj videla umazanija kot na beli. Za bele jope ali nogavice je bilo značilno, da so bile s pranjem vedno bolj bele. Če pa je bila volna od jagenjčka, je bila bolj mehka in je potegnila na rumeno.

“Lep par”, so gotovo rekli opazovalci, ki jih najbrž tudi na njuni poroki ni manjkalo. Ženske so podrobno proučile njuno obleko, moški so morda bolj komentirali nevestina polna rdeča lička in ženinova široka ramena – zdrava in mlada sta, lahko si bosta dobro uredila življenje
Pomembni podatki so zapisani tukaj: imena, letnica, kraj …

Slovarček:

  • ret: reta, veliko sito
  • onuča: obujka, kos blaga za ovijanje stopal
  • šlajer, šral: tančica
  • šulni: nizki čevlji, šolni
  • zglancan: zglajen

Viri:

  • Tilka Klepac, Spomini, rokopis, 2017

Kraj: Novi Kot
Datum: 1937
Avtor: ni znan
Zbirka: Tilka Klepac
Skenirano: 11. 12. 2017
Oblika: fotografija

Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: