Skip to content

1935 Stari Kot – Košnja nastila

31. 03. 2018

Dve sliki iz Starega Kota, ki prikazujeta pripravo nastila, je Starim slikam posredovala Tilka Klepac. Takole piše:

“Na eni sliki kosci stojijo in gledajo v fotografa – ta slika je nastala po končanem delu. Kosili so staro travo za nastilo živini. Na drugi so isti ljudje pri košnji v Jerčinovi ograji v Starem Kotu. Kosi staro in mlado, ženske in otroci. Ta ograja je danes zaraščena z drevjem – postala je gozd, leta 1935 pa je bila travnik. Fotograf ni znan, prav tako gospa, ki mi je dala sliki, ne prepozna nobene osebe. Ljudje, ki bi jih prepoznali, pa so že pokojni. Obe sliki sta bili posneti isti dan.”

Tilka Klepac, ki je mladost preživljala na kmetiji v Novem Kotu, se takole spominja skrbi za domače živali:

NASTILO ZA ŽIVINO IN PRAŠIČE

Naš listnik je bil vedno poln nastila. Če ni bilo listja, je bilo žaganje, ali pa pokošena stara trava pomešana z listjem. Ata je imel v štali red. Vedno je moralo biti odkidano in nastlano, da so bile živali čiste. Po odkidanih tleh pod živalmi smo natrosili najprej žaganje, da je popilo mokroto, potem pa smo potresli še z listjem. Večkrat so živali tudi krtačili s štriglom, da so odstranili umazanijo in staro dlako. Potem pa so dlako pogladili s krtačo iz žime, da se je lepo svetila. Ovcam nismo nastiljali, ker smo jim položili seno kar na tla, da so jedle.(Jasli niso imele.) Kar niso pojedle, so poteptale in bile vedno na suhem, le njihova tla so bila bila vedno višja. Dvakrat na leto jim je bilo treba gnoj skidati. To delo je bilo naporno. Ovčji gnoj pa je bil zelo kvaliteten.

Na pripravo nastila se je ata pripravljal že pozimi. Takrat je delal koše za seno in listje. Nekaj je naredil novih, stare pa je popravil. Dno koša in gornji del sta bila enaka, le da je bilo dno prepleteno z žico, da se je na njej ustavljalo seno ali listje. Oba dela sta bila povezana s pokončnimi špriklami. S takim košem smo nosili seno iz skednja v štalo. V skednju smo ga natlačili, da seno ni padalo iz njega, kajti krma je bila zelo dragocena. Če nismo sena dovolj potlačili v koš, je za nami ostajala sled in ata nas je večkrat nagnal pobirat raztreseno seno. Ker so bili koši težki in ker je bilo to delo zamudno, smo kasneje naredili trahtar. To je bila luknja, ki je vodila iz skednja naravnost v štalo. Prostor, kjer je padalo seno, je bil obit z deskami, luknja v skednju pa se je zapirala z vrati, da ni prišlo do nesreče.

Listje smo grabili v lepih suhih jesenskih dnevih. Najprej smo pograbili vse odpadno listje okoli doma. Tega je bilo veliko. Imeli smo velik sadovnjak, v bližini pa sta rasli še dve veliki stari lipi ter brest in jesen. Če nam je bilo vreme naklonjeno, smo šli enkrat letno po listje z vozom in koši v tale nad Koroščevo domačijo. Tam je bil v glavnem bukov gozd in je bilo listja na pretek. Najprej smo nagrabili skupaj velike kupe listja. Sproti smo odstranjevali suhe vejice. V te kupe smo otroci skakali, se potapljali in brcali. Ker smo kupe razkopali, smo jih morali ponovno zgrabiti skupaj. Nagrabljeno listje smo močno potlačili v koše in jih zložili na voz. Ostanek listja smo potlačili še v velike vreče iz jute. Starša sta jih močno zavezala, da nismo listja med potjo raztresli. Doma smo vse izpraznili v listnik. Vendar to ni zadostovalo za vso zimo. Pozimi smo šli še večkrat v Prezid na žago po žaganje.

Kadar je bila trava lepa in smo nakosili dovolj krme na lepših delih travnika, smo slabše dele med grmovjem in drevjem pustili in jih pokosili šele pozno v jeseni, ko je odpadlo listje. Ko se je trava posušila, smo jo pograbili z listjem vred in odpeljali domov za nastilo.

Za nošnjo rezance iz skednja v hlev pa je ata naredil pleten koš. Tudi ta je bil polkrožen. Dno je bilo majhno, potem pa se je koš v konus odpiral navzven. Prepletel ga je z vitrami. Na razširjenem gornjem delu je bil ročaj. Na ravnem delu, tistem ki se je prilegal hrbtu, pa sta bili dve oprti.

Kakor pa sta starša starela, tako so se koši drug za drugim uničevali. V skednju sta ostala le senen koš in koš za rezanco kot nemi priči in nas spominjata na tiste davne, zame zelo lepe čase.

Kosili so nastilo in to moški, ženske in otroci – nekega sončnega dne na jesen … Tukaj sta zanimiva oba ženska predpasnika: oba temna, najbrž iz črnega klota, eden okrašen z genero – volanom spodaj. Obe ženski sta pokriti na marinko, kot je bilo značilno za Gorski Kotar. Starejše ženske so večinoma imele črna pokrivala. Sprednji del rute je potegnjen močno naprej, da so oči v senci.
Ženska na desni je pokrita na šišco, z zapognjeno stranico ob obrazu. Vozla ni dobro videti, a najbrž je narejen na mašenco, ne samo neskriš, ker je bolj obstojno in tudi lepše … Dve ženski sta v oblekah s kratkimi rokavi, ki imajo obrobo druge barve.
Besedilo ni točno, razen mogoče letnice – tako je ugotovila Tilka Klepac, avtorica zapisa o pripravi stelje.
 Fotograf je ujel štiri moške in štiri ženske sredi dela. Kosijo vsi, tudi ženske, razen ene, ki ima v rokah grablje.

Slovarček:

  • nastilo: nastilje, stelja
  • štrigl: strgalo
  • šprikla: napera, tukaj lesena iz preklanih (leskovih?) palic
  • trahtar: jašek v skednju; tudi lijak za nalivanje steklenic
  • tal: gozdna parcela
  • genera: volan
  • ograja: ograda; očiščeno zemljišče, ob katerem je na robu zloženo kamenje, ki so ga pobrali po zemlji (?)

Viri:

  • Marija Pečnik, r. Janež, Stari Kot

Kraj: Stari Kot
Datum: 1935
Avtor: ni znan
Zbirka: Tilka Klepac
Skenirano: 22. 12. 2017
Oblika: fotografija

Advertisements
No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: