1919 Grahovo – Plenkača
Tone Udovič iz Grahovega mi je takole predstavil obrt kovača.
Ne gre za enoten poklic, poznamo tri vrste kovačev:
- kovač, ki je opravljal splošna kovaška dela pri vozovih, štukal utrgane verige, popravil špico na krampu,
- kovač podkovnik, ki je podkoval živino, vole in konje, izdeloval podkve
- sekirni kovač, ki je izdeloval sekire, plenkače, rezivnike, fouče, …
Na sliki je eden od izdelkov, narejenih v tej kovačiji, nosi napis GRAHOVO in posebno oznako nad napisom. Vsak kovač je imel svoj poseben znak, ta je garantiral, da je izdelek narejen pri njem in da je kvaliteten.
Še zanimivost, ki mi jo je razkril Tone Udovič; ko je v Grahovščici zmanjkalo vode, je Drobnič šel in opravljal dejavnost v Podklancu. Tone še pove, da je bila kovačija za orodje tudi v Selakih.
Tudi pri njih doma, pri Jernejčku (Hiti v Grahovem) so imeli kovačijo, specializirani so bili za izdelovanje svedrov. Tone še pove, da so pri Jernejčku na leto porabili 4 tone oglja in dve toni koksa. Oglje je moralo biti kvalitetno, enotno, da je dajalo točno določeno temperaturo, zato so ga kupovali, ali naročali pri izbranih oglarjih.
Viri:
- Tone Udovič, Grahovo
Kraj: Grahovo, tu je bila plenkača izdelana
Datum: 1919, narejena je bila po prvi svetovni vojni; fotografirana maja 2018
Avtor: Franc Perko
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: fotografirano
Oblika: datoteka
RSS - Posts
Lepo je videti napisana znana imena. Pri Jernejčkovih v Grahovem je bila doma moja stara mama Franšička Hiti, poročena Jakopin, na Studeno na Blokah.
Jaz imam v spominu, da je moj ata taki sekiri rekel žatlaka, je pa imela krajši štil.
V lokalu ob Bloškem jezeru imajo za okras dve plenkači z dvema različnima žigoma:
M.SELAK
NOVAVAS
https://stareslike.files.wordpress.com/2018/07/img_0076.jpg
https://stareslike.files.wordpress.com/2018/07/img_0075.jpg
Kako pomembna za preživetje družine je bila nekoč plenkača, razberemo v Petrinki, povesti Ivana Matičiča iz Ivanjega sela. Ko se je pri Petrinovih rodil enajsti otrok in mu je Petrinka dala ime Lovre, pravi povest: “Mar hoče tudi Petrin tako? Ne, Petrinka in babica sta določili, saj on se za to ne zmeni, kaj bi Petrinu takale pogačka. Zanj bi bil zanimiv novorojenec samo, ako bi prišel na svet s plenkačo na rami.”
Selaki so bili znani sekirni kovači na Lovranovem na Blokah. Tudi domače hišno ime je pri Selaku. Žatlaka pa je oblika manjše tesarske sekire, pri nas doma se je uporabljala tudi za sekanje smrečja za živinsko steljo.
O pomenu plenkače za naše kraje govori tudi to, da jo ima občina Loški potok upodobljeno v občinskem grbu.
Ko smo ravno pri tesačih, plenkačah in Loškem Potoku: po Loški dolini so radi širili opravljive zbadljivke o prebivalcih drugih krajev kot je tista, ki sprašuje: “Pa veš, kaj te Potošca najprej vpraša, če jo hočeš plavšati? Ne reče ali jo boš vzel in kaj imaš pod palcem, ampak zategne: “Pa znaš tesat?!” In če ne znaš, ne boš nič opravil pri njej!