Skip to content

1908 Zagorje – Spomin na očeta

12. 10. 2018

Na sliki je prvi z leve Alojzij Domicelj st., medtem ko obeh žensk nisem prepoznal. Fotografija je nastala v Zagorju pri Pivki, takrat še z nazivom Zagorje na Pivki. Alojzij oziroma Alojz ima na sliki okrog šestinšestdeset let. Fotograf ga je posnel še z dvema spremljevalkama na vaški poti, na glavi ima klobuk melono, v desni roki pa sprehajalno palico. Je pražnje oblečen po takratni modi, prav tako obe spremljevalki. Njihova oblačila so za današnji čas zanimiva, saj je slika nastala pred sto desetimi leti. V ozadju je viden del cerkve sv. Helene.

„Kedaj se je zidal farovž v Zagorji ni znano. Vendar se je to gotovo moralo vršiti onega leta, ko je bila premeščena duhovnija iz Tabora v Zagorje. Bolnice tukajšnja občina nima. Tudi imenitnih zasebnih hiš ni, ako tem ne prištevamo tako imenovane „stare pošte“ in „nove pošte“ pri g. Domicelji. Grajščin tudi ni.“ [1], so zapisali učitelji že leta 1889.

Alojz Domicelj st. je bil med zagorskimi veljaki najpremožnejši krajan, posestnik in trgovec. Z ženo Marijo sta imela devet otrok. Marija je bila hči Andreja Lavrenčiča, doma iz Postojne. Eden od njunih sinov Maksimiljan oziroma Maks si je ustvaril družino na Rakeku. O njih je napisano v Starih slikah že nekaj prispevkov.

Zgodilo se je, da sem pred leti obiskal Alojzijev grob v Zagorju. Z njegovim vnukom Urošem Domiceljem, Maksovim nečakom, sva se prvega novembra leta 1980 odpravila na grobove, da počastiva spomin svojih prednikov. Tomaž bi tedaj verjetno rekel, da sva sledila oziroma podlegla črednemu nagonu, kajti na ta dan se odpravijo tja skoraj vsi. Bil je neprijazen jesenski dan in vreme se je z ure v uro bolj kvarilo. Pihalo je kakor za stavo. Bila sva že pošteno premražena, še posebno Uroš, ki se ni dovolj toplo oblekel. Kmalu se je začelo temniti, pričel je naletavati sneg. Naslednji dan smo se zbudili v snežno jutro, snega je bilo tisto leto obilo in obdržal se je vso zimo. Še pred iztekom tistega leta sva dobila z ženo pričakovano darilo – povila je najinega drugega otroka, zato mi je tudi ta prvi november tako dobro ostal v spominu.

Alojzij je bil zagotovo klen možak, saj so mu to poudarjali tudi brki in brada. Suknjič in telovnik sta očitno v istem odtenku, hlače pa so temnejše.

Melona na glavi in palica v roki mu dopolnjujeta eleganco ter sproščen korak.

Na hrbtni strani je nekdo zapisal, da je slika namenjena Jožici. Sklepam, da gre za Maksovo mlajšo sestro, ki naj bi jo dobila za spomin na očeta.

Slovarček:

  • pražnje oblečen: praznično oblečen
  • duhovnija: nekdanji izraz za župnijo
  • grajščina: graščina
  • Postojina: Postojna

Viri:

  • Uroš Domicelj (fotografija in ustno)
  • [1] Postojinsko okrajno glavarstvo, zemljepisni in zgodovinski opis, Postojina 1889 – http://www.dlib.si

Kraj: Zagorje na Pivki
Datum: junij 1908
Avtor: neznan
Zbirka: Urošev kovček
Skenirano: 24. 8. 2018
Oblika: fotografija

Advertisements
2 komentarja leave one →
  1. 12. 10. 2018 07:15

    Krasna slika in prispevek. Prav po žensko sem si posebej ogledala oblačila: ženska na levi ima očitno pokrito šerpo, neke vrste pod brado zavezan šal, druga ima gosposko speto frizuro, obe pa povrh krila temen, najbrž svilen nedeljski predpasnik do pasu. Pa kako lepo urejena vas se vidi za njimi!

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: