1967 Švica – Kuhano maslo

Po poroki je, leta 1967, Karol Mohar iz Loškega Potoka pripeljal mlado ženo Marijo v Švico, kjer sta si ustvarila dom. Razkazal ji je Zürich – njuno mesto, nato pa sta si s krajšimi izleti ogledala tudi okolico. Pot ju je zanesla tudi na veliko kmetijo, kjer so se ukvarjali z živinorejo in predelavo mleka. Pritegnila ju je velika čreda krav molznic. Marija pravi, da sta poleg odličnega sira, smetane, skute, putra, lahko na kmetiji kupila tudi kuhano maslo.

V drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja smo v Novem Kotu dobili elektriko in prvi aparat, ki smo ga kupili, je bil radio. Hladilnika ni bilo, zato smo si pomagali na različne načine, da hrana ni izgubila na kvaliteti in obstojnosti. Suho meso smo npr. poleti hranili v kurišču krušne peči. Tam je bila nizka konstantna temperatura in molji niso imeli dostopa. Veliko mesnih izdelkov, da so bili dlje obstojni, je mama zalila z mastjo ali pa jih potlačila v zaseko – to meso je bilo izredno dobro. Ohranilo je sočnost in okus, tudi zaseka je prevzela vonj in okus po suhem mesu.

Tako pa je bilo tudi z mlekom in mlečnimi izdelki. Ker puter brez hladilnika ni bil dolgo obstojen, je delala kuhano maslo (prečiščeno maslo ali ghee). Takrat za ta imena nisem vedela, bila sta samo puter in maslo. Kuhano maslo je imelo podaljšano obstojnost – bilo je nepokvarljivo. V začetku ga je hranila v emajliranih lončkih, kasneje pa v steklenih kozarcih za vlaganje. Nikoli pa se kuhanega masla ne daje v modelčke. Mesto so imeli v hladnem temnem prostoru v špajzu.

Kako ga je delala? Puter je dala v čisto emajlirano posodo in jo postavila ob rob štedilnika, kjer je bila nižja temperatura. Ko se je surovo maslo segrelo, se je začelo peniti. Na vrhu se je naredila bela pena, ostanki mleka so šli na dno, vmes pa se je nabirala čista maščoba zlato – rumene barve. Ko se je maslo popolnoma ločilo od ostalih zmesi, se ni več penilo in proces je bil končan. Peno, ki se je nabrala na vrhu, je vrgla v pomine za prašiče, kuhano maslo je odcedila v čiste manjše posode, žonto pa je porabila za sirovo paftico, ali pa je z njo zabelila koruzne žgance (štruklje, cmoke, makarone, …), otroci pa smo radi vanjo pomakali kruh in uživali. Mama je pri kuhanju in peki veliko uporabljala kuhano maslo. Na njem je cvrla krofe, puhlne, pekla palačinke in še in še …

Naj povem še o moji prvi kuharski izkušnji z maslom. Bila sem zelo lačna, kruha pa ni bilo. Naredila sem podobno zmes kot za šmoren, vzela večjo ponev in vanjo vlila malo masla. Imeli smo še kozla (pločevinast špurhet na visokih nogah). Da bo prej jed gotova, sem odkrila največjo rinko in nanjo položila ponev pomaščeno z maslom. Ker je bila ponev na živem ognju, se je zelo hitro segrela in še preden sem uspela dati gor narejeno zmes, so jo zajeli ognjeni zublji in ponev z maslom je zagorela. Bilo je veliko kričanja, joka in dima, škode pa ni bilo. Jed sem končala po maminih navodilih, ko je bila nevihta mimo.

Slovarček:

• špajz: shramba
• žonta: usedlina, ki je nastala pri kuhanju surovega masla
• sirova paftica: skutin zavitek
• puter: surovo maslo
• špurhet: štedilnik
• puhlni: flancati
• ghee: prečiščeno maslo

Kraj: Švica – pašniki v bližini Züricha
Datum: 1967
Avtor: Karol Mohar
Zbirka: Marija Mohar
Skenirano: 13. 12. 2018
Oblika: fotografija