1967 Lazec – Dalineni iz Novega Kota

Ko se je stric Jakob Turk upokojil, sta z ženo Francko najela staro hišo na Lazcu v Dragarski dolini in tu preživela nekaj let. Kasneje sta si kupila starejšo hišo v Dragi, jo obnovila in tam živela do njune smrti. Kadarkoli sem šla po službenih ali privatnih opravkih v Kočevje, sem pri njiju prenočila, da sem šla okrog šestih zjutraj na avtobus in mi ni bilo treba sami ponoči hoditi iz Starega Kota na Lazec po gozdu eno uro peš.

Teta me je rada razvajala. Vstala je vedno ob petih in mi skuhala koruzne žgance z belo kavo oz. s pravo kavo z mlekom. Ta kava je bila nekaj posebnega, spraševala sem se, kako to, da je tetina kava bolj okusna – omamnejša kot mamina. Teto sem spraševala, kaj dene vanjo, da ima tako omamen vonj in okus, ona pa se je samo skrivnostno smehljala. Šele kasneje mi je kapnilo, s čim mi teta tako rada postreže in ustreže, kar ni nič čudnega, ker smo pri nas redko kuhali pravo kavo, jaz je pa sploh pila nisem.

Poglejte teto Francko, tako so se nosile ženske v Novem Kotu in okolici: cajhasta obleka, klotast predpasnik, lahka bombažna ruta zavezana na tilniku, pod njo pa dolgi lasje spleteni v kito, ki je bila zadaj zvita v figo. Obuta je v modrih, platnenih (Borovo) copatih. Strica pa se spominjam takšnega, kot je tu: flanelasta srajca in lovske hlače.

Pri Dalinenih je domače ime domačije, kjer se je rodila moja mama Doroteja Turk por. Mavrin materi Frančiški Miklič por. Turk (Pavličkavkena iz Starega Kota) in očetu Jakobu Turku. Domačija nosi ime po lepi dolini, kjer je ležal njihov grunt. Mama je rekla, da je Dalina srce Novega Kota, ker vse njive ležijo v ravnini, prst pa je debela in rodovitna. Obdana je na vzhodu in zahodu z vzpetinami, proti jugu se odpira proti Žrvampavim, na severu pa proti Podleščevim in Vedkovim.

Kdaj so zgradili obstoječo (požgano) domačijo, ne vem, ni pa na tem mestu od nekdaj, ker je bila stara hiša na vrhu vzpetine na zahodni strani Daline proti Nahribnim. Ata mi je pokazal še ostanke temeljev.   Poleg nje je bila njiva, kjer smo včasih sadili krompir. Temu delu grunta še vedno pravimo Pri stari hiši.

Moj pradedek izhaja iz Turkove rodbine. Pri Turkovih so bili štirje bratje: Valentin je ostal doma, Franc je šel na Lazec, Jakob v Dalino, eden izmed bratov pa v Drago. Moj dedek Jakob in babica Frančiška sta imela dva sinova (Jakoba in Toneta) ter pet hčera (Francko, Angelo, Terezijo, Ivo in Dorico). Dorica, moja mama, je bila najmlajša. Pri petih letih jim je umrla mama. (Trebuh ji je predrla krava z rogovi. Ker je niso peljali k zdravniku, je dobila zastrupitev in umrla.) Nekaj let za njo je umrl še oče. Mama je odraščala brez staršev z brati in sestrami, ki niso imeli najboljšega posluha za majhno punčko. Vsak od sedmih otrok si je po svoje iskal srečo in svoj prostor pod soncem. Jakob se je poročil s Francko Poje (Lecineno) iz Starega Kota. Otrok nista imela. Čeprav je podedoval kmetijo, se po vojni nista vrnila, ampak sta odšla na Gomanco pri Klani, kjer je bil stric državni lovec, kmetijo pa sta odkupila moja starša. Jakob je bil strasten lovec že od mladosti, saj je kar naprej raupšical in pri Dalinenih ni nikoli manjkalo divjačine. Orožniki so ga neprestano preganjali in delali hišne preiskave, pa mu niso mogli do živega. Moji mami je naročil: »Kadar boš videla orožnike, vzemi pušo in se skrij v gozd. Nate ne bo noben pozoren.« In res je bilo tako, vedno ga je rešila.

Danes je vsa vzhodna in zahodna stran Daline poraščena z gozdnim drevjem. Včasih so bili to travniki z nekaj leskami sem ter tja. Na njivah je bila gosta, visoka trava, seno s senožeti pa je bilo bogato z zelišči in s planinskim cvetjem. Na eni gruči kamenja in peska so rasle celo planike. Terezija se je poročila k Čopu na Travo in rodila dve hčeri (Milko in Marijo), Iva pa se je poročila k Mikličevim v Stari Kot. Moža so ji ubili kot talca v Čabru, ona pa je umrla na Rabu. Za njima so ostale tri vojne sirote (Jože, Tone in Rozika). Angela je umrla zaradi kapi v Jurjevci pri Ribnici, kjer je služila pri bogatem kmetu. Francka, najstarejša med njimi, se je poročila s Cvarom v Prezid (k Brencetovim). Imela je sina Slavka in hčeri: Ivanko in Marijo (Mimico). Mama se je poročila z osemnajstimi leti k Štodlovim in rodila pet otrok (Zvonkota, Toneta, Tilko, Jožeta in Ivana). Po vojni se je poročil še stric Tone. Z ženo Marijo sta si ustvarila dom v Srednji vasi pri Dragi in imela pet otrok (Slavka, Toneta, Marijo, Justino in Ivana). Z vsemi smo imeli dobre stike, najbolj pa smo bili povezani z družino tete Francke iz Prezida. Takrat ni bil pri vsaki hiši avto, povsod smo šli peš ali z vozom, teta Francka pa je bila nekako pri roki, v Prezidu smo bili najmanj enkrat tedensko in vedno smo se ustavili pri njej.

Dalina je bila vedno zelo lepa, vendar sem to spoznanje sprejela šele v zrelih letih. Šele zdaj prav dojemam lepoto narave in njeno spokojnost, ki vlada v tem delu Novega Kota. Zame je Dalina nekoč pomenila vir trpljenja – samo garanje, bojazen, da bo staršem izpila vse moči in zdravje.

To so razvaline mamine rojstne hiše. Ko sem bila majhna, je bilo lepo videti pogorišče in mama nam je lahko pokazala, kje je bil kakšen prostor v hiši. Danes je očiščen samo en velban tjoudr, kamor smo spravljali grablje in vile ob košnji. Pogorišče je preraslo drevje in samo v mislih si lahko predstavljam trdno Dalineno domačijo, ki je bila pred vojno med najlepšimi v vasi. Hiša je takrat imela dva velbana tjoudra ali babi. Ker takrat pri nas hiše niso imele armaturnih plošč, so imeli zidan špurhet in zidano peč le tam, kjer so imeli dve babi, da sta nosili njuno težo. In v Dalini so to imeli. Naj povem še pregovor v zvezi s pečjo. Ko se je mlad par poročil, so z veseljem pričakovali prvega in drugega otroka. Ker pa so bile pri nas številne družine, so imele ženske navado reči pri tretjem, četrtem, … porodu: Npr.: “Pri Štodlovih se je pa peč podrla.” In vsi v vasi so vedeli, da so v določeni družini dobili še ena usta več za preživljanje.

Na levi strani slike je del debla stare lipe, na katero so Italijani, preden so odšli, privezali teto Francko, da bi zgorela skupaj s hišo in gospodarskim poslopjem. Ko so ognjeni zublji od vsepovsod že sikali proti njej, jo je rešil mož Jakob, ki je še pravočasno prišel domov. Na desni strani, na sliki se ne vidi, je bilo veliko gospodarsko poslopje in kozolec duplar z zidanimi podpornimi stebri, kar je značilnost Novega Kota. Domačija je imela svoj studenec – takrat zelo bogat vir vode. Vodo so uporabljali za pitje, kuhanje, pranje in napajanje živine, pa ni nikoli presahnil.

Ta del Doline se razprostira od domačije proti jugu, kjer je bil nekoč svet odprt proti Žrvampavim. Ob desni strani je poljska pot, ki vodi mimo hiše do Vedkovih, kjer je asfaltirana cesta, ki pelje skozi vas. Senožeti na levi in desni so postale gozd in gozdni venec varuje neokrnjeno Dolino pred vsiljivci zunanjega sveta. Povsod je gluha tišina, sliši se le petje ptic iz gozdne bližine in ni ga slikarja, ki bi na platno ujel to lepoto narave.

Slovarček:

• velban tjoudr ali baba: obokana klet
• šporhet: štedilnik
• raupšic: divji lovec
• raupšicati: krivi lov
• Dalinen: Dolinarjev
• puša: puška
• grunt: posestvo
• Dalina: Dolina

Kraj: Lazec, Novi Kot (Dolinarjevo pogorišče )
Datum: 1967, 12. 10. 2018
Avtor: neznan, Miloš Toni
Zbirka: Tilka Klepac
Skenirano: 16. 5. 2019
Oblika: fotografija