1939 Dobec – Oslički v Brejnicah
Brejnice so pa eden redkih izvirov pitne vode na Menišiji, ki velja za zdravilno. Včasih sva jo šla iskat tudi midva z možem, potem pa sva ugotovila, da njena zdravilnost ne odtehta nevarnosti, ki jo predstavljajo klopi, ki imajo mene še posebno radi.
Pred nami je še ena zanimiva fotografija, ki mi jo je pokazal sovaščan in prijatelj iz Dobca Jože Korošec – Fəžnarjev. Na zadnji strani je napisal, kdaj je bila posneta in kaj predstavlja. Leta 1939 ali 1940 pri Brejnicah vojaki Kraljevine Jugoslavije z oslički za prenos vode na gradbišča utrdb. Gre za utrdbe Rupnikove linije.
Jaz se spomnim samo ostankov obrambnih objektov blizu Brejnic. Človek kar težko verjame, kako kvaliteten beton so imeli, da še danes drži.
Rupnikova linija ali Rupnikova črta je sistem utrdb, ki jih je začela graditi Kraljevina Jugoslavija na ozemlju zahodne Slovenije pred drugo svetovno vojno kot obrambo pred italijanskim napadom. Ime je dobila po jugoslovanskem generalu slovenskega rodu Leonu Rupniku.
Obrambna črta nikoli ni služila svojemu namenu, saj je bila zapuščena še pred italijanskim napadom na Jugoslavijo v aprilski vojni. Danes je ponekod v zahodni Sloveniji ostanke Rupnikove obrambne črte še možno videti, največ od Blegoša do Golega vrha v Poljanski dolini.
Oče Andrej na fotografiji je seveda Jožetov oče ter stari oče in soimenjak sodelavca Starih slik Andreja Korošca.
Le vojak s kapo je v uniformi. Ostali trije so civilisti.
Tudi na tem izrezu je v uniformi le en vojak. Najbrž sta po vodo prišla dva vojaka z dvema osličkoma.
Viri:
Prispevek je napisala: Marija Košir (Maša Kranjc).
Kraj: Dobec
Datum: 1939 ali 1940
Avtor: neznan
Zbirka: Jože Korošec
Skenirano: 28. 1. 2015 (Marija Košir)
Oblika: skenirana datoteka (mail 24. 6. 2019)
RSS - Posts
Studencu v Brejnicah je pravi slavospev napisal Ivan Matičič iz Ivanjega sela v povesti Petrinka. Ko je po 17 letih dela v Ameriki prvič prišel domov na obisk sin Tevž, je najprej hotel iti k Branjiškemu studencu, kot ga Matičič Imenuje. Nekaj ur hoda skozi gozd sta ga spremljala oče in brat Jože:
“Prišedši na senožet se oddahnejo, kot bi stopili iz noči v dan. Da, tu je tista ljubka dolinica, tu spodaj žubori biser Ravnika, kakor osamela oaza v pustinji. Da, tu je Branjiški studenec, koprnenje žejnih gozdarjev in uteha čred. Niti se ne vidi iz dalje, tako je skromen, pohleven žubori spod skale pa se neslišno odceja iz skalne kotanje v skalno korito, a zraven napaja to žejno zemljo. Okrog je pohlevno grmičevje, a poleg razpelo. In vse tako tiho. Ko pridejo zraven, se sklonita oče in Jože, drug za drugim poklekneta ter pijeta iz kotanje. Nič se ne menita za vse drugo. Dobra studenčnica je pač in žejna sta, zato pijeta. Tevž pa zamaknjen gleda okoli sebe, vse natanko si ogleduje in se smehlja. To je torej Brajniški studenec? Da, pravi je, nič se ni spremenil, je kakor je bil, vedno svež, večno živ. O, koliko tisočkrat se je spominjal Tevž tega nepozabnega izvira…”
Naj pripomnim, da v Dobcu rečemo: Gremo k Brejnicam, bili smo pri Brejnicah, ne v Brejnicah.