Skip to content

1969 Unec – Odkritje spominske plošče generalu Rudolfu Maistru

20. 08. 2019

Na vroč poletni dan, 27. julija 1969, je bila na Maistrovi hiši odkrita spominska plošča prvemu slovenskemu generalu Rudolfu Maistru. Prišle so delegacije iz Celja, Kamnika in Maribora, prišlo je okoli 200 borcev prostovoljcev za severno mejo in se poklonilo svojemu komandantu. Tudi sam sem se udeležil tega slavnostnega dogodka.

General in pesnik Rudolf Maister – Vojanov (1874-1934), je bil tako v kraljevini Jugoslaviji, pa tudi v povojni Jugoslaviji nekako zamolčan. Pozabili so na njegove zasluge, da je danes Maribor in znaten del Štajerske v Sloveniji. No, povsod le ni bilo tako, na Uncu ni bil zamolčan. Predvojna in prva povojna leta so bila na Uncu tako ali drugače povezana z Rudolfom Maistrom in njegovima sinovoma in to v dobrem in ne slabem pomenu. V njegovih gospodarskih prostorih so se, preden je bil zgrajen zadružni dom, odvijale kulturne prireditve. Na njegovem vrtu je zrasel zadružni dom (otvoritev junija 1950), že po osamosvojitvi je gasilsko društvo Unec z njegovimi nasledniki brez težav uredilo lastninske razmere, v novem domu so uredili dvorano Rudolfa Maistra, kjer domuje stalna razstava v njegov spomin. Pred gasilskim domom je tudi doprsni kip generala Rudolfa Maistra.

Pa se povrnimo nekaj desetletij nazaj, v čase, ko je bil po državi general Rudolf Maister zamolčan, ko so se slavili drugi pomembni dogodki, pozabile pa njegove zasluge, da je Maribor in okolica prišla pod Slovenijo. Prav je, da ob tem omenimo enega od pomembnih pobudnikov za obuditev Rudolfa Maistra, gospoda (takrat tovariša) Romana Gorjana, ki je prišel na Unec 1. avgusta 1953 za vodjo šole. Že ob 100-letnici šole leta 1957 so se ob razstavi spomnili pomembnih mož iz naših vasi: generala Rudolfa Maistra, slavista dr. Josipa Puntarja, pa Maistrovega borca in pisatelja Ivana Matičiča, Franca in Janeza Jagra in olimpijcev Janeza in Cveta Pavčiča. Ob njegovem sodelovanju je bila leta 1969 na Maistrovi hiši na Uncu odkrita spominska plošča generalu in pesniku Rudolfu Maistru. Šola je leta 1974 proslavila 100-letnico njegovega rojstva (1834) in 40-letnico smrti (1934), po njem je bil poimenovan tudi Pionirski odred Rudolfa Maistra, leta 2001 pa še šola: Osnovna šola Jožeta Krajca Rakek, podružnična šola Rudolf Maister Unec. Leta 1979 so se pred Maistrovo hišo srečali Maistrovi borci, borci NOB, pionirji in učitelji. Organizatorji srečanja so bili Roman Gorjan, Janez Štritof in Majda Palčič Marc.

Odnos države do generala Rudolfa Maistra avtentično prikaže njegov soborec Ivan Matičič v Kamniškem občanu, 20. novembra 1970.

Moja srečanja z Maistrom

Mnogo let je prihajal general Maister na poletni oddih k svoji teti gospe Sebenikarjevi, ki mu je pozneje zapustila svoje, posestevce in lepo hišo. V Ivanjem selu pri Uncu je moj rodni kraj, zato sem generala na Uncu večkrat obiskal. Z veseljem me je sprejel. Prinesel sem mu nekaj do tedaj izišlih svojih knjig in videl, da so mu že dobro znane, zlasti zato, ker so vojne in borbene vsebine: Krvave poljane (prva svetovna), V robstvu (na Soči), Na mrtvi straži (Vojna krajina). Moč zemlje (epopeja koroški zemlji).

Generalov poletni kvartir je bil Unec, zimski pa Maribor. V zimskem času sem prihajal ob sobotah zvečer v Maribor, kjer sem v realki predaval grafičarjem o grafičnih tehnikah. Pred začetkom sem na kratko obiskal Maistrov dom — in general mi je rekel, da moram vsakokrat po predavanju priti k njemu, da malo pokramljamo. In tako sem prihajal. Prijazno so me sprejeli in mi razkazali ogromno knjižnico, ki nima primere po množini in vrednosti knjig v nobeni zasebni knjižnici. Kak večer je prišel tudi nadporočnik Cviren — in ko so se družinci: Maistrova gospa in sina Hrvoj in Borut umaknili počivat, smo kramljali v treh in cukali belo močno »Maistrovo vino« (tako so mu rekli zato, ker mu je bilo to vino všeč). Kramljali smo o raznih frontah prve svetovne, največ pa o bojih na Koroškem. Opazil sem, da generalu ugaja ozka družba, kjer se zaupno kramlja, rad ima tudi šaljive pomenke, pri katerih se do srca nasmeje. Je zelo zgovoren, živahen temperament, prijeten, demokratičen; pozorno posluša besedo in mnenje sobesednikov. Hitro, prehitro so minevale ure v njegovi družbi. Ko je odbila polnočna ura smo si voščili prijetno spanje in se razšli.

Zmeraj pa ni bilo Cvirna zraven. Neki večer, ko sva bila sama, se je general zresnil in rekel: »Poslušaj, govoriti hočem nekaj popolnoma zaupno, med štirimi očmi.«

»Prosim, gospod general,« sem rekel.

 »Veš, jaz sem revež, moja družina je v stiski… Moja pokojnina je tako nizka, da težavno izhajamo. K meni prihajajo in me pozdravljajo razne deputacije, ki jim moramo s čim postreči. Beogradu nisem pri srcu, zato mi daje slabo pokojnino.«

Začudil sem se: »A tako? Oh, gospod general, tu vam pa moramo pomagati! V Ljubljani bom stopil do nekaterih, ki mnogo premorejo …«

Brž me je prekinil, odločno pocukal za roko in otresel z glavo: »Ne, ne dovolim! To sem zaupno priznal tebi, a ne smeš o tem niti črhniti nikomur! Zadnji čas mi mariborska občina daje nekaj dodatka …« Ubogal sem ga in sem o tem molčal vse do danes.

V juliju 1934 v Mariboru, na dan našega zbora bojevnikov, mi je general stisnil roko in rekel veselo razvnet: »Velja, na svete Ane dan se gotovo snidemo na Uncu!« Tedaj je odšel izredno dobro razpoložen v svoje notranjsko zatišje. A na svete Ane dan je umrl…

27. julija zatem smo se na Uncu poslavljali od pokojnika. V imenu bojevniških organizacij, katerih predsednik je bil general, sem se poslovil z besedami: »Letos spomladi (l. 1934) k prazniku Prebujenja je obhajal naš Rudolf Maister jubilej svojega 60-letnega življenja, danes k prazniku žetve pa se poslavlja s te svoje zemlje, ki ji je koval mejnike. Ob njegovem jubileju smo mu zagotavljali: Ti ne boš umrl, ne, ti ne umrješ, ne moreš umreti svojemu narodu, v katerem si tako globoko zasidran!

Nenadoma, sredi dneva, mu je zastal utrip srca, kakor da je zasnul. In to notranjsko zatišje ob skrajni meji je vztrepetalo, kriknilo — in vsa slovenska zemlja je prisluhnila, v neizrečeni boli je sklonilo ljudstvo glave.

Umrl je junak, ljubljence naroda, izdihnil je ljudski general. Slišimo, kako jokajo matere, žene, vidimo jake može, ki stoje prepadeni in v nemem molku tugujejo za tem, ki jim je bil ponos in varnost.

Vidim ljudske množice, ki ga kropijo s solzami, vidimo kmetske žuljeve roke, ki dvigajo njegovo krsto na rame, vidimo jih, ki neso tvoj ponos na poslednjo pot, neso graničarja orjaka.

»Videli smo blisniti meč,
videli zlomljenega sredi zamaha
Bratje v sedlo, vajeti v dlan,
Drava nas zove, Jadran rjove,
vranci naj skrešejo trde podkove!Bratje, naprej!General Maister odhaja …
Večen spomin na narodnega generala in zapovednika!
Večna zahvala junaku osvoboditelju!«

I. Matičič

Pogled na slavnostni oder pred Maistrovo hišo, kjer so odkrili spominsko ploščo generalu Rudolfu Maistru – Vojanovu.
Eden od slavnostnih govornikov je bil cerkniški župan Franc Zorman (desno od oficirja), poleg njega še Lojze Ude, podpredsednik republiške zveze borcev – prostovoljcev za severno mejo.

Viri:

Kraj: Unec
Datum: 27. julij 1969
Avtor: verjetno Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 30. 1. 2017
Oblika: 2 fotografiji

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: