1977 Cerknica – Marta Paulin – Brina
Oktobra 1977 je občina Cerknica j dobila novo moderno športno dvorano. Tisto leto je morala vsaka šola pripraviti novoletno predstavo v tej dvorani. Predstavniki Osnovne šole Grahovo smo prosili Marto Paulin – Brino, da nam priskoči na pomoč in to je z velikim veseljem sprejela. Skupaj z učenci je pripravila pravljično zgodbo Pepelka. To pa ni bila samo pravljica, bila je prava baletna predstava. Doživela je zelo velik uspeh in več ponovitev tudi na drugih okoliških šolah.
Marta Paulin – Brina je ena prvih predstavnic modernega plesa na Slovenskem. Osnovno vodilo njenega življenja je bila svoboda in to je izražala s svojim plesom.
Ni slučajno, da je med 2. svetovno vojno že kmalu odšla v partizane. Delovala je v kulturniški skupini 14. divizije in njeno partizansko ime je bilo Brina. Vodil jo je mladi, še ne 21 let star Karel Destovnik. Njegovo partizansko ime pa je bilo Kajuh in to je pomenilo ptico kanjo, ki vse sliši in vse vidi, ki nič ne spregleda in ima nabrušene kremplje.
V snežniških gozdovih, na Mašunu, je Brina s pisalnim strojem v naročju prepisovala Kajuhove pesmi. Tu se je tudi uresničila pesnikova največja želja, da je izdal svojo prvo pesniško zbirko. V zbirki je bilo 27 Kajuhovih pesmi, natisnili pa so 38 izvodov. Akademski kipar Janez Weiss – Belač je narisal naslovnico.
Po vojni Marta ni mogla več plesati, ker so ji na pohodu 14. divizije na Štajersko pozimi zmrznili prsti na nogah. Po vojni se je ukvarjala s koreografijo in plesno pedagogiko. Poučevala je tudi na Vzgojiteljski šoli v Ljubljani in dala bodočim vzgojiteljicam in vzgojiteljem ne samo teorije plesnega izražanja, dajala jim je svoje srce in dušo.
Brina je prišla tudi na našo osnovno šolo v Grahovo. Takrat je bila že v pokoju. Na notranjske konce jo je sedaj pripeljalo prijateljstvo z družino Mihevc, ko so na Goričicah kupili staro s slamo krito hišo in zraven nje postavili vikend. Staro hišo so namenili polharski zbirki in ob otvoritvi te zbirke je bilo potrebno pripraviti kulturni program. Brina je stopila v stik z vodstvom osnovne šole Grahovo, ker se je zavedala, da bo otvoritev pravo doživetje, če bo sodelovala tudi mlada generacija.
Učenci niso samo recitirali ali deklamirali, učenci so plesali, peli in se veliko izražali s svojimi gibi rok, nog in celega telesa. Škoda, da takrat nismo imeli kakšne videokamere. Še danes se spomnim pesmi Anice Černejeve, ki gre takole:
Škrateljčki mali, so v goro zbežali, o jej, o jej.
Pri ognju sedijo, pa pipe kadijo, o jej, o jej.
Po stari navadi nosijo brade, o jej, o jej.
Ko lunica vstaja, vsa družba zaraja, o jej, o jej.
Spominjam se Brininih žarečih oči, ki so učile in uživale v petju in ritmu otrok. Ker ni mogla tako pogosto priti iz Ljubljane v Grahovo, sem ji priskočila na pomoč, tako da sem imela z učenci dodatne ure vaj. Prav neverjetno je bilo, kako so otroci vse to dojeli in sprejeli. Čutili so to neizmerno Martino ljubezen do glasbe, do plesa in do življenja. Komaj so čakali, da pride in so jo vedno prišli počakat na avtobusno postajališče.
Še danes se nekdanje učenke dobro spominjajo, kako jih je Brina vodila jeseni v gozd nad Grahovim, kako so nabirali škrlatne jesenske liste in iz njih izdelovali novoletne voščilnice. Z veliko ljubeznijo je govorila o spoštovanju do narave in njenih zakonih.
Prav s posebno ljubeznijo in spoštovanjem pa je govorila o pesniku Karlu Destovniku- Kajuhu. Vsakemu nastopajočemu učencu je podarila ponatis njegove prve zbirke pesmi. Še danes jih ti nekdanji učenci veliko pesmi znajo na pamet. Vse to, kar je Brina čutila do pesnika, je znala ne samo z besedo, ampak z vso svojo mimiko prenesti v svojo okolico.
- Berta Pakiž,
- Marta Paulin – Brina,
- Hermina Štenta (mačeha),
- Vera Lunka.
- Jože Žnidaršič (kleči),
- Anita Kranjc,
- Meta Mertelj,
- Sabina Kranjc,
- Leonida Žnidaršič.
- Metka Kotnik,
- Metka Rok,
- Irma Rok (Pepelka),
- Magda Šega (princ),
- Vlado Pakiž.
V ozadju je akademski slikar Božo Strman, ki je bil zadolžen za novoletno sceno.
- Nena Smerdu,
- Bernarda Škrlj,
- Jana Šega,
- Darja Vesel,
- Tončka Primožič.
Slika je nastala med vajo.
Po pripovedovanju Toneta Avsca je ta fotografija nastala med drugo svetovno vojno na križišču na Bloški Polici pod lipo, ki jo je podrl vihar 1965. Na levi sedi Marta Paulin – Brina, poleg nje je Janez Weis – Belač, Janez Lavrič2, predzadnji na desni je Karel Destovnik – Kajuh1, Sveto Marolt – Špik2. Fotografiral jih je Jože Petek 2.
Razglednico je za spomin podarila eni od nastopajočih na opisani prestavi.2 Dopolnjeno 5. 8. 2020
Prispevek je napisala: Marija Turk.
Kraj: Cerknica
Datum: 1977
Avtor: neznan
Zbirka: Marija Turk
Skenirano: 27. 11. 2019
Oblika: 2 fotografiji in razglednica
Stare slike 
Eden od 38 izvodov Kajuhove zbirke, ki jo je prepisovala Brina se je nekoč znašel tudi v mojih rokah. Ona je tudi zapisala, da je Kajuhova zadnja pesem o požganih vaseh nastala v Vrhniki v Loški dolini. Fotografije in dokumenti o kulturniški skupini XIV in o kulturi med NOB sploh pa dajo človeku res misliti o predanosti in veri v moč kulturnega ustvarjanja. Če samo pomislim na Petkovo sliko Brine, ki na neravnem travniku v uniformi in škornjih pleše na mitingu pred borci nekje okoli Mašuna…
Všeč mi jeVšeč mi je
Če pa vzamete v roko novo knjigo Luciferka Svetlane Makarovič in Mateja Šurca na strani 77 lahko preberete: “…Rada plešeš tudi zato, ker vas poučuje nekdanja profesionalna igralka in plesalka, črnolasa Marta Paulin – Brina. Pravo vilinsko bitje je, drobcena in vitka. Pa vedno nasmejana. Bila je partizanka, med zimskim pohodom so ji zmrznili prsti na nogah in morali so jih amputirati. Brina demonstrira korake in kretnje, je absolutna avtoriteta, ve pa plešete…”
Zgodba pripoveduje o šolanju pripovedovalke na ljubljanski vzgojiteljski šoli nekje v šestdesetih letih prejšnjega stoletja…
Ali ni zanimivo, kako včasih kakšni podatki ali zgodbe kar same priletijo skupaj in se dopolnjujejo?
Všeč mi jeVšeč mi je
Med starimi fotografijami je na skupinski sliki pod lipo napačno napisano, da ob Brini sedi Kajuh. Kajuh je predzadnji na desni, ob Brini pa Janez Belač.
Všeč mi jeLiked by 1 person
Leta 1974 je, kot druga v zbirki Novi vidiki, izšla knjižica s 40 stranmi z naslovom Pohod štirinajste divizije, ki jo je izdal Zavod za šolstvo SRS ob sodelovanju komisije za tradicije NOB. Osnova je bil seminar za učitelje zgodovine in slaviste 28. in 29. marca 1974 v Velenju in na njem dva referata na temo pohoda XIV. divizije. Avtor prvega referata »S štirinajsto divizijo na štajersko« je bil prof. Jože Počkar, nekdanji bataljonski politični komisar v XIV. diviziji ter drugega z naslovom »V kulturniški skupini štirinajste divizije« prof. Marta Paulin-Brina, članica kulturniške skupine XIV. divizije. Poleg predavateljev sta v razpravi sodelovali še dve udeleženki pohoda, ki sta odgovorili na vprašanja seminaristov o organizaciji sanitetne službe. Izhodišče seminarjev je bilo stališče, da učiteljem posredujejo podatke o zgodovinskih dogajanjih udeleženci iz svojih zornih kotov, kot so jih doživljali sami.
Brina je obširno opisala in prikazala dejavnost kulturniške skupine od septembra 1943 do kulturniškega kongresa v Semiču v noči od 4. na 5. januar 1944, o nastopih skupine v vsem času delovanja, kar si je beležila v droben zvezek. Precej obširno, doživeto, s spoštovanjem in toplo je opisala Kajuha – pesnika, človeka, borca in misleca je zapisala Sonja Reisp. S posebnim občutkom je Brina opisala druženje kulturniške skupine od gradu Snežnik kot izhodišču za partizanska zborovanja po vaseh Loške doline, našteva posamezne vasi in razpoloženje prebivalcev ob Kajuhovih recitacijah. Pri tem omenja harmonikarja Kostjo-Stanka Modeca (Modica ?? op.D.)iz Rakeka in Janeza Lavriča iz Cerknice, ki je tudi na posnetku kulturniške skupine, padel na pohodu. Prav tako je na sliki Sveto Marolt-Špik, komponist himne štirinajste divizije, ki je bil na pohodu ujet in nato 7. maja 1944 ustreljen kot talec v Zagorju. Vsekakor sta oba zapisa zanimiva, posebej Brinin, ko opisuje Loško dolino.
Všeč mi jeVšeč mi je