Skip to content

1954 Cerknica – Prvomajska praznovanja

3. 05. 2020

Včasih so za prvi maj odprli novo tovarno ali pa odkrili spomenik zaslužnim državljanom. Zdaj postavljajo spomenike drugim, tovarne pa zapirajo pa ne le za prvi maj. Na sliki je slovesna otvoritev Brestove kotlovnice 1. maja 1954 v Cerknici. Udeležili so se je vsi delavci, ker je bil to njihov praznik in njihova pridobitev. Stavbo so postavili udarniško, po šihtu,  vedoč da bo rezala kruh njim in marsikateremu njihovemu otroku.

Lesno industrijsko podjetje Cerknica se je po sklepu delavskega sveta to leto preimenovalo v Brest – tovarna pohištva in lesne galanterije Cerknica. Proizvodnjo je preusmerilo iz zgolj žagarske in grobo predelovalne industrije v industrijo pohištva, lesne galanterije in drugih lesenih finalnih izdelkov. V sklop podjetja Brest Cerknica so spadali: Tovarna pohištva Cerknica, ki je proizvajala pohištvo vseh vrst, Tovarna lesne galanterije Martinjak, ki je proizvajala vse vrste obešalnikov, televizijske mizice, ležalne stole, ribiške in otroške stolčke in še mnoge druge lesene stvari ter Žaga Marof – Stari trg – Pudob, kjer so proizvajali žagan les, lesno volno in zaboje.

Ne, tudi maj ni več tisto kar je bil. Včasih je bila prvomajska budnica in so nas ob sedmi uri zjutraj ali pa še prej vrgli v luft s plehmuziko. Ta običaj se vrača. Za tiste, ki so bili pa še od prejšnjega dne na kresovanju, je bil to znak, da bo treba iti počasi pa le domov. Saj se ve – pošteni ljudje hodijo pri dnevu domov. Za kakšen prvi maj je pa naš ata naredil budnico, ko je na njivo peljal krompir in je šel s traktorjem, ki ropota kot sto hudičev, skozi ves Rakek, čeprav pelje bližnjica tudi po njivah. Zakaj bi pa drugi spali, če moramo mi vstati.

Na praznovanje prvega maja se je odhajalo z rdečim nageljnom, simbolom delavskega razreda in revolucije. Zanimivo je, da je bil prav ta nagelj pred tem emblem francoskih rojalistov, ki je bila najbolj nazadnjaška stranka v Franciji in cvet Bourbonov, sovražnikov revolucije. Za čarovnice je bil pomembna zaščita, saj naj bi jih varoval pred sežigom na grmadi. Če potegnemo črto – kres in nagelj spadata skupaj. Na nekaterih slikah ga je videti ob vznožju križanega Jezusa, kjer naj bi zrasel iz Marijinih solz ter tako postal Kristusov cvet in simbol križanja ter njegove ljubezni in usmiljenja. Cvet za vse čase in namene.

Tudi mi smo si včasih zakurili kres. Sin in njegov prijatelj sta imela v enem grmu sredi njiv vikend hišico in sta si pred njo naredila kres, ki je bil višji od nje. Potem smo pa zvečer sedli na klopco in zakurili pa se pogovarjali. Ko se je grmada razkurila, je gorelo s tako silo, da smo iz najbližje hiše v šprintu nosili vodo in gasili, da ni še vikend pogorel. Zdaj ni pa nikjer nobenega kresa več. Ni ustrezne aplikacije na pametnem telefonu. Letos je pa sploh prepovedano. Kot še marsikaj drugega.

Na tribuni so slavnostni govorci z jugoslovansko zastavo in Titom na čelu.
Prišli so delavci in ostali občani, tudi nekaj otrok je vmes.
Verjetno je sijalo sonce, ker se je gospod odkril. Bilo mu je vroče. Ženske so oblečene v plašče iz lažjega blaga, kakršnega je imela tudi mama. Rjav je bil, z velikim ovratnikom.
Hala, ki so jo izročili v uporabo, je lepo okrašena.
Kdo je napisal podatek, ne vem. Najbrž lastnik slike.

Slovarček:

  • emblem: likovno znamenje

Viri:

  • Slovenski poročevalec, 24. oktober 1954, letnik XV, številka 250.

Kraj: Cerknica
Datum: 1. maj 1954
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Gornik
Skenirano: 28. 7. 2011
Oblika: fotografija

One Comment leave one →
  1. 3. 05. 2020 07:35

    🙂 Ne morem si pomagati, da ne bi temu iskrivemu zapisu pritaknila še malo svojih prvomajskih spominov: bilo je le leto pozneje, ko me je oče za prvi maj vzel s sabo na Marof. Ne vem, kaj vse se je še dogajalo tam, a vsi delavci so dobili klobaso, pol kile kruha in pol litra belega vina – jaz pa svojo prvo in nepozabno kokto. Z očetom sva sedela na hlodih pred kurilnico, on se je ubadal s hrano, jaz pa “podirala kupčke” od kokte, ki so mi nagnali solze v oči. Do tedaj sem od vseh imenitnih pijač poznala le malinovec s sifonom pri Grabnarju in enkrat celo v Nadlesku pri Kržiču, kjer je bila (menda) za kelnarco poznejša pisateljica Kriška Magda. Doma pa kvečjemu projo ali škundrovo vodo.
    Kar se pa nageljnov tiče: od nekdaj so mi pri srcu, tako rdeči kot beli ali roza – pomenijo najmanj praznik, če ne kaj več. Toda nekaj let nazaj me je cvetličarka, pa ne v Loški dolini, sitno poučila, ko sem kupovala nekakšen šopek:” Kaj boste z nageljni – ti so samo za na britof , pa za na kakšno proslavo!” Potem nisem kupila nič.

    Liked by 8 people

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: