Skip to content

1929 Velike Bloke – Matevževi

17. 07. 2020

Ivana Zalar, rojena 1879 na majhni kmetiji pri Andrejcevih na Hitenem in Tomaž Mazij, sin hišarja, rojen 1873 pri Matevževih v Velikih Blokah sta se poročila leta 1898. Ivana, 19-letno dekle, je živela doma z družino svoje sestre. Sestra je ob drugem porodu umrla, zet se je oženil drugič in tako sta hiša in posestvo prešla v druge roke.

S Tomažem je bilo v glavnem vse domenjeno, ko jo je zet peljal v Velike Bloke na novi dom. Pogled ji je uhajal nazaj na domačo vas, posebej jo je težilo, ker je imel ženin za tiste čase tako nemogoče ime – Tomaž, a nič ni pomagalo. Novi gospodar na Hitenem ji je kar povedal: “Nič se ne oziraj nazaj, če te hočejo v Velikih Blokah, bo tam tvoj novi dom in tja se obrni!” Tomaž je v skromni hiši živel s svojim očetom Matevžem, po katerem je hiša nosila ime. Mati Marjeta mu je zgodaj pozimi tisto leto umrla, sestri sta se poročili v vasi in k hiši je bilo treba dobiti žensko roko.

Tako se je začelo dolgo skupno življenje. Nekaj kosov zemlje ni zadostovalo za vsa usta, ki so se množila ob mizi. Tomaž se je vsako leto odpravil na delo v hrvaške gozdove. Trideset zim je preživel tam. Bil je mojster za tesanje hrastovih dog za sode. Doma je gospodarila žena. Velikokrat je povedala, kako so jo otroci gledali, ko je segala v krušno peč po hlebce in hiteli eden čez drugega: “Mati kruh nas že gleda!” Da bi ga ja čim prej načela! Od leta 1899, ko je bil rojen prvi – Janez, pa do leta 1920, ko je bil rojen Jože, se jih skupaj zvrstilo 11. Ena deklica je umrla kmalu po porodu, deček, ki mu je tudi bilo ime Jože, je nesrečno umrl, ko so se otroci prerivali za mizo. Imena Tomaž niso dali nobenemu. Vsi ostali so preživeli. Zadnji – tudi Jože, je bil rojen, ko so se oče in najstarejša brata Janez in France že vrnili z bojišč 1. svetovne vojne, Janez tudi iz bojev za severno mejo, France pa po dolgi odisejadi bega iz italijanskega ujetništva. Oporoka, ki jo je sestavil Tomaž ob odhodu na fronto, ni prišla v veljavo.

Od doma so morali kar po vrsti, vsak za svojim kosom kruha. Jože je bil še prav majhen deček, ko so bili nazadnje vsi skupaj za domačo mizo. In nikoli več. Kljub temu so bili vse življenje povezani med seboj, velika vez so bili mati in domača hiša.

Kot da bi vedeli, da se bodo skupaj težko kdaj dobili, so se šli leta 1929 slikati k fotografu Šegi v Grahovo. Anton in Matija sta bila že na delu v Franciji in je original fotografija brez njih. Poslali so jima jo v Bulogne sur Mer v bližini pristanišča Calais, kjer sta takrat delala pri francoskih železnicah. Tamkajšnji fotografski atelje ju je doslikal, Antona na levo in Matija na desno stran in tako je nastala kultna slika Matevževih.
Od leve proti desni zgoraj stojijo:
Anton, Dominik, Alojzij, Janez, Janezova žena Amalija r. Zalar, France, Karel, Matija.

Spodaj:
Jože, oče Tomaž, mati Ivana, Amalija.

V času slikanja je bil poročen samo Janez. Že v otroških letih sta ga posvojila očetova sestra Ivana in njen mož Matevž Drobnič – Ujcova, ki svojih otrok nista imela. Janez je imel zato dva priimka Mazij-Drobnič. Antonu in Matiji se je po letu 1930 v Franciji pridružil tudi Dominik, ki si je tam ustvaril družino in ohranil Matevžev rod v pokrajini Aube. Dominik in njegova družina so pogosto prihajali in še prihajajo na Bloke, Anton in Matija pa sta staro domovino obiskala le po enkrat. Dominik in Anton sta pokopana v Montaulinu, pokrajina Aube, Matija pa v kraju Ouzuer sur Trezee v pokrajini Loire.

Matija je sliko iz Francije januarja 1930 poslal domov in zadaj skromno napisal: Malji, te pozdravlja brat Matija 6.1.1930.

Amalija, kot edina sestra, je imela pri svojih bratih vedno poseben položaj. Oče Tomaž je na hrbtno stran dopisal: Družina Tomaža Mazi – ja, Vel.Bloke, povikšana s sini iz Francije, prejeto dne 12.1.1930. Spodaj se je tudi podpisal.

Moj oče Lojze je potem, ko so sliko dne 10. 3. 1930 uokvirili v lep okvir na hrbtno stran dopisal še misel:

Lepa so mladostna leta

ki cvetejo nam sedaj.

Še ko minejo nam leta mlada

si jih želeli   bomo nazaj.

V okrilje očeta in mamice

V imenu bratov in sestre

A. Mazij

Leta so tekla, fajht je opravljal svoje in oče Lojze je dal svoj original, ki smo ga imeli doma, potujočemu fotografu v popravilo. Ta je sliko nekoliko povečal, fantom zloščil čevlje, očetu in Jožetu dorisal nekaj frizure in sem pa tja malo porihtal obraze. Zadeva je slabo uspela, vendar je tako ostalo za dolga leta. Pred sedmimi leti sva z Ireno pri stricu Jožetu dobila original, Jože Žnidaršič ga je strokovno preslikal in uokviril v original okvir in tako slika spet visi na vidnem mestu v naši hiši.

Pri Matevževih se je ohranila Rodbinska pola, ki jo je izdala župnija Bloke in takratni župnik Švigelj. Spisani so starši in vsi otroci z izjemo dveh, ki sta umrla v otroških letih. Poleg prve so vsi, po nekem čudežu, preživeli tudi drugo svetovno vojno, okupatorske zapore in taborišča. Njihovi otroci, vnuki in pravnuki danes živimo v Sloveniji in Franciji.

Slovarček:

  • fajht: vlaga
  • povikšana: povečana
  • porihtal: uredil

Kraj: Velike Bloke, Grahovo
Datum: 1929, 1930
Avtor: fotograf Josip Šega, fotograf Guillot&Lormier – Francija
Zbirka: Lojze Mazij
Skenirano: 10. 6. 2020, dokument 2. 7. 2020
Oblika: uokvirjena fotografija, dokument

One Comment leave one →
  1. 17. 07. 2020 10:37

    Že “življenje” fotografije je impozantno, kaj šele zgodbe ljudi na njej! Super!

    Liked by 1 person

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: