1929 Velike Bloke – Matevževi

Ivana Zalar, rojena 1879 na majhni kmetiji pri Andrejcevih na Hitenem in Tomaž Mazij, sin hišarja, rojen 1873 pri Matevževih v Velikih Blokah sta se poročila leta 1898. Ivana, 19-letno dekle, je živela doma z družino svoje sestre. Sestra je ob drugem porodu umrla, zet se je oženil drugič in tako sta hiša in posestvo prešla v druge roke.

S Tomažem je bilo v glavnem vse domenjeno, ko jo je zet peljal v Velike Bloke na novi dom. Pogled ji je uhajal nazaj na domačo vas, posebej jo je težilo, ker je imel ženin za tiste čase tako nemogoče ime – Tomaž, a nič ni pomagalo. Novi gospodar na Hitenem ji je kar povedal: “Nič se ne oziraj nazaj, če te hočejo v Velikih Blokah, bo tam tvoj novi dom in tja se obrni!” Tomaž je v skromni hiši živel s svojim očetom Matevžem, po katerem je hiša nosila ime. Mati Marjeta mu je zgodaj pozimi tisto leto umrla, sestri sta se poročili v vasi in k hiši je bilo treba dobiti žensko roko.

Tako se je začelo dolgo skupno življenje. Nekaj kosov zemlje ni zadostovalo za vsa usta, ki so se množila ob mizi. Tomaž se je vsako leto odpravil na delo v hrvaške gozdove. Trideset zim je preživel tam. Bil je mojster za tesanje hrastovih dog za sode. Doma je gospodarila žena. Velikokrat je povedala, kako so jo otroci gledali, ko je segala v krušno peč po hlebce in hiteli eden čez drugega: “Mati kruh nas že gleda!” Da bi ga ja čim prej načela! Od leta 1899, ko je bil rojen prvi – Janez, pa do leta 1920, ko je bil rojen Jože, se jih skupaj zvrstilo 11. Ena deklica je umrla kmalu po porodu, deček, ki mu je tudi bilo ime Jože, je nesrečno umrl, ko so se otroci prerivali za mizo. Imena Tomaž niso dali nobenemu. Vsi ostali so preživeli. Zadnji – tudi Jože, je bil rojen, ko so se oče in najstarejša brata Janez in France že vrnili z bojišč 1. svetovne vojne, Janez tudi iz bojev za severno mejo, France pa po dolgi odisejadi bega iz italijanskega ujetništva. Oporoka, ki jo je sestavil Tomaž ob odhodu na fronto, ni prišla v veljavo.

Od doma so morali kar po vrsti, vsak za svojim kosom kruha. Jože je bil še prav majhen deček, ko so bili nazadnje vsi skupaj za domačo mizo. In nikoli več. Kljub temu so bili vse življenje povezani med seboj, velika vez so bili mati in domača hiša.

Kot da bi vedeli, da se bodo skupaj težko kdaj dobili, so se šli leta 1929 slikati k fotografu Šegi v Grahovo. Anton in Matija sta bila že na delu v Franciji in je original fotografija brez njih. Poslali so jima jo v Bulogne sur Mer v bližini pristanišča Calais, kjer sta takrat delala pri francoskih železnicah. Tamkajšnji fotografski atelje ju je doslikal, Antona na levo in Matija na desno stran in tako je nastala kultna slika Matevževih.

Matija je sliko iz Francije januarja 1930 poslal domov in zadaj skromno napisal: Malji, te pozdravlja brat Matija 6.1.1930.

Amalija, kot edina sestra, je imela pri svojih bratih vedno poseben položaj. Oče Tomaž je na hrbtno stran dopisal: Družina Tomaža Mazi – ja, Vel.Bloke, povikšana s sini iz Francije, prejeto dne 12.1.1930. Spodaj se je tudi podpisal.

Pri Matevževih se je ohranila Rodbinska pola, ki jo je izdala župnija Bloke in takratni župnik Švigelj. Spisani so starši in vsi otroci z izjemo dveh, ki sta umrla v otroških letih. Poleg prve so vsi, po nekem čudežu, preživeli tudi drugo svetovno vojno, okupatorske zapore in taborišča. Njihovi otroci, vnuki in pravnuki danes živimo v Sloveniji in Franciji.

Slovarček:

• fajht: vlaga
• povikšana: povečana
• porihtal: uredil

Kraj: Velike Bloke, Grahovo
Datum: 1929, 1930
Avtor: fotograf Josip Šega, fotograf Guillot&Lormier – Francija
Zbirka: Lojze Mazij
Skenirano: 10. 6. 2020, dokument 2. 7. 2020
Oblika: uokvirjena fotografija, dokument