Skip to content

1958 Gorenje Otave – Poroka

19. 08. 2020

Na fotografiji je lep poročni par, Vida in Ivan Bizjak. Ivan je iz Stražišča, Vida pa je Koroščeva iz Gorenjih Otav. Oba sta že pokojna.

Običajno so bile poroke iz Gorenjih Otav organizirane tako, da so se poročni par in poročne priče, po možnosti pa še harmonikar, odpeljali s pankeljci in smrečicami okrašenim zapravljivčkom ter konjsko vprego v Begunje na Matični urad, kjer se je izvedla civilna poroka. Cerkvena poroka je bila pozneje v domači farni cerkvi pri Sv. Vidu in običajno na nedeljo.

Priče temu mlademu paru sta bila Ivanov starejši brat Stane Bizjak, Vidi pa soseda in prijateljica Zofija Purkart. Vida in Zofija sta bili tudi sodelavki. Vsak dan, takrat še tudi ob sobotah, sta hodili še z nekaterimi drugimi sovaščani delat na Žago v šest kilometrov oddaljeni kraj Begunje. Sprva so vsi hodili peš. Že v času Vidine in Ivanove poroke pa so si skoraj vsi nabavili kolesa. Ni si bilo namreč mogoče predstavljati, da bi kateri od njih po popoldanskem šihtu, po deseti uri zvečer, sam pešačil domov čez Sivo glavo in Grdi graben, kjer je venomer “strašilo”. Le skupaj so zmogli ponoči na poti domov premagati strah pred divjimi zvermi in vraževerji. Tudi otroke so starši, posebno pa stare mame, radi strašili s “krvavim stegnom” in “nagcem”, da nas je bilo še podnevi strah hoditi po tej cesti.

Običajno je poroko vozil Betačev Korle verjetno zato, ker so pri Betačevih imeli gostilno in je v njej potem bila ohcet. Zapravljivčka pa so imeli, kot se spomnim, le še pri Koščakovih in pri Pikovnikovih.

Na fotografiji sta ženin in nevesta; Vida in Ivan Bizjak ter priči; Zofija Purkart iz Gorenjih Otav in Stane Bizjak iz Stražišča.
Ženin in nevesta ter ostali svatje se mimo Čopčeve hiše v Begunjah na zapravljivčku peljejo na Matični urad. Poleg ženina in neveste ter prič sta na vozu še Zalar Korle – Betačev iz Gorenjih Otav, ki vozi vprego in Zvonko Strle iz Dolenjih Otav, ki igra na harmoniko.
Svatje so se po poroki navadno ustavili v gostilni pri Bonaču v Begunjah in na veselje ter srečo mladega para spili toplar vina.
V svetlem plašču je k svatom prisedel še Franc Krajnc – Mihoučkov, verjetno ju je on poročil, begunjska matičarka Fani Rupar ter Viktor Meden – Jankotov Vik – gostilničar sosednje gostilne. Na fotografiji se lepo vidi tudi Zofija Purkart.

Slovarček:

  • gre delat ali gre na šiht: gre v službo
  • zapravljivček: lesen vprežni voz za prevoz ljudi
  • ohcet: poročno slavje
  • toplar: dva litra,
  • pankeljci: papirni trakovi iz barvnega krep papirja,

Kraj: Begunje, pred in v gostilni Bonač
Datum: april ali maj 1958
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 17. 6. 2014
Oblika: 7 x negativ 6×6

10 komentarjev leave one →
  1. 19. 08. 2020 07:56

    Čisti užitek, tole branje!!
    Ali lahko kdo kaj več pove še o “nagcu”? Je bilo to kaj konkretnega? Še en strahec v bogati druščini notranjskih bajnih bitij? (30 sem jih naštela do zdaj, a “nagca” ni med njimi). Ali morda le vzgojni pripomoček? Opozorilo pred kakim ekshibicionistom? 🙂

    Liked by 1 person

  2. Anonimnež permalink
    19. 08. 2020 08:09

    Ali strahove lahko našteješ saj smo jih že več kot polovico pozabili od kar ne strašijo več.
    Lp

    Liked by 1 person

  3. 19. 08. 2020 13:25

    Za bralce Stari slik lahko, a niso razvrščeni po krajih in kakšen sega tudi čez meje Notranjske; nekateri so bolj univerzalni, nekateri zelo stari, drugi posodobljeni ali čisto novi, nekateri težko opredeljivi, vsi pa duhovna dediščina oziroma plod ljudskih verovanj, ustvarjalnosti in domišlije:

    Maračnik, Ltuarn, krivopete, Baba Roga, Baba z Rigla, Žalik žena, Krvavu stjegnu, Krvavu plječe, Mardalu, Krampus, Kostihromp, Kostiglodam, Drugumuru, Krapuš, Ventigotris, Brontolon, Lesienc, pesoglavci, Šentek, Škrabuatec, Škupnek, Macafura, Muara, Špic parkeljc, Bergmandelc in Mandelc (škrat) kar tako, Šlatr in Šlatrček, Mejdouc, Uomedliuc, Cahen, Mlade smrti, Mauhar, Sakramuza, Folba, Čangula, Kresnik, Frtamuza, Goreči kozel, Divji mož, Živa Bresa, Lintver, potem pa še množice cuprnc v vseh oblikah, mrliči in njihove procesije, Brezglavci, hudič(ek), parkelj in vrag(vražiček). Vsak pa ima svoj resor delovanja oziroma pojavljanja.
    No, in končno še “nagec”.

    Liked by 3 people

  4. 19. 08. 2020 23:10

    Pravilno je Mračnik in ne Maračnik, kot se mi je ponesrečilo. Se opravičujem.

    Všeč mi je

  5. Anonimnež permalink
    19. 08. 2020 23:23

    Saj je lahko tudi Maračnik strašen če ga povežeš z kakšno grozno zgodbo.
    Mi smo imeli še Macefizla in Bajlo žjeno (Bela žena) ,ki je ponoči hodila po vasi v beli spalni srajci pa malo je bila krvava, ker je srečala Krvavo stjegnu ki je bilo ponavadi kje pod mostom ali okoli potoka.

    Liked by 2 people

  6. 20. 08. 2020 08:31

    Kakšna pojava in kakšna zgodba! Mi lahko zaupaš tudi kraj, kjer sta strašila Macefizel in Bajla žjena, da ju dam na svoj seznam? Prosim!

    Pred kakima dvema letoma so naši otroci s svinčnikom po svoji domišljiji narisali večino bajnih bitij, ki so se do tedaj nabrala v naši zbirki in to smo potem razstavili v starotrški knjižnici… Bilo je zelo zabavno in takrat se je pojavilo še nekaj teh strahkov.
    Zanimivo je pa nekaj: ko sem pred leti hodila okoli starih ljudi in načrtno nabirala snov za knjigo o pripovedni dediščini sem vedno povpraševala tudi o bajnih bitjih, toda med množico strahov, mrličev in coprnic sem samo enkrat naletela na drobno omembo vil oziroma dobrodelnega bajnega bitja, vse drugo je bilo strašljivo in krvavo…
    Mimogrede: v Prezidu in okolici je macafizel krompirjev svaljek, vsaj meni so tako povedali.

    Všeč mi je

  7. martahren2112 permalink
    20. 08. 2020 23:42

    Skrajni levi na slikah v gostilni je Jože Turšič – Bajt’n Jože iz Bezuljaka, ki je bil tudi v službi na Krajevnem uradu v Begunjah.

    Pa še pripomba k vsem strahovom: pri nas “cahen” ni bil strah, ki bi strašil, pripovedovali so, da je bil to zvok ali glas nekoga, ki je ob tisti uri umrl. Npr.: naša teta so slišali strašen pok, čez par dni so dobili sporočilo, da je tisti dan umrl mož, ko ga je zadela granata v I. svetovni vojni.

    Liked by 1 person

  8. 21. 08. 2020 07:56

    Tudi pri nas je cahen večinoma zvok – na primer trkanje, pok, piš, šumenje kot da bi stresali pesek iz truge, podiranje skladovnice drv, vendar pa tudi temna senca, ki je šla čez prostor ali mimo okna, temna postava in podobno, prikazen oddaljene poznane osebe; res pa cahen vedno nekaj napoveduje ali opozarja, kar se pokaže šele pozneje.

    Všeč mi je

  9. 22. 08. 2020 08:52

    Ja, Šentek je bil nekak škrat ali možiček, bolj povezan z gozdom, ne posebno hudoben, pa tudi ravno priden ne… 🙂 , vsaj na Dolenji Poljanah. Je pa to tudi v Loški dolini domačijsko ime, samo ta hip ne vem v kateri vasi. ( mogoče Lož ali Podlož).

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: