1966 Volčje – Prvi obiskovalec na Bloškem jezeru

  Leta 2016 so v vseslovenski akciji “Moja dežela lepa in gostoljubna”, ki jo je organizirala Turistična zveza Slovenije, Bloke dobile nagrado za najboljši izletniški kraj. Srčika tega priznanja je pripadla Bloškemu jezeru, urejenosti njegove okolice in ponudbi ob njem. Kdo bi si to predstavljal, ko so pred malo več kot petdesetimi leti volčjanski kmetje med potočki še kosili senožet, ki se je imenovala Bajer. Znano je, da je na Blokah toliko vode, da nam skoraj povsod žvrklja pod nogami. Potem pa se je vrlim domačinom posvetilo. Zamašili so odtok v starodavnem jezu in čakali ali bo jez držal vodo in bo tako nastalo jezero.

Makro turistični planerji so okoli leta 1960 snovali velik turistični projekt Gornji Jadran. Notranjska naj bi kot turistična destinacija na celini podpirala turizem na severnem Jadranu, ki so mu načrtovalci pripisovali glavno vlogo. Bločani so čakali, kaj se bo izcimilo iz tega in kdaj bo začel padati turistični cvenk izpod oblakov. Nič od tega. Projekt, voden od zgoraj navzdol, je klavrno propadel.

Nekaj idej je vseeno ostalo v takratni skupni občini Cerknica in tudi na Blokah. Ne vemo, kdo se je spomnil Volčjega.

Daljnega leta 1260 je Oglejski patriarh Gregor de Montelongo vitezu Herbardu Turjaškemu za vojne zasluge podaril ozemlje na Blokah. Na hribu nad vasmi Povšeče, Zavrh in Pajkovo je v stoletjih zrasla utrjena postojanka in protiturški tabor. Bil je eden največjih na Kranjskem in se je imenoval Zvezda grad. Po koncu turške nevarnosti so utrdbo opustili, pozidali so le cerkev svetega Urha, nižje na Pajkovem pa zgradili lovski dvorec Nadlišek, danes bi rekli vikend za turjaško gospodo. Turjačani so v naših krajih zgradili mnogo stvari, tudi veliko cerkev pri Sv. Trojici in ne nazadnje pod cerkvijo sv. Volbenka na Volčjem zgradili jez in uredili ribnik. Ta ribnik je predhodnik današnjega Bloškega jezera. Kdaj so Turjačani ribnik opustili, je zavito v tančico skrivnosti.

Tudi o nastanku današnjega jezera ni kakšnih urejenih papirjev ali celo načrtov. Ni se postavljal noben temeljni kamen, nobene veselice ni bilo. Milavcova Valči z Volčjega se spomni, da je skozi luknjo v starodavnem nasipu tekel potoček iz izvirov pod Ogrnikom in Suhim hribom, otroci pa so se klicali iz ene strani luknje na drugo, medtem ko so starši kosili Bajer. Še pred koncem osnovne šole pa se je Valči že navadila plavat v domačem jezeru – torej je moralo biti najmanj leta 1964 ali 1965. Tudi moj sošolec Rado Ponikvar iz Nove vasi se je spomnil, da so fantje med počitnicami leta 1965 zbili splav in se vozili po jezeru na Volčjem. Iz vode so še rasla drevesa. Kaže, da so prva leta jeseni vodo iz jezera izpustili in drugo leto ponovno opravili košnjo in sečnjo. Leta 1966 sem se prvič kopal na Volčjem. Najbolj mi je v spominu ostala čista voda in sveže pokošen travnik, ki ga je bilo čutiti pod nogami. V naslednjih letih vode niso več spuščali, potoček je čez jez spet zlagoma tekel v Bloščico, ki ravno tam v močvirjih Farjevcev dobi svoje ime, ko se združita Runarščica in Blatni potok.

Lastniki zemljišč so dobili nadomestna zemljišča, Turistično društvo Bloke pod vodstvom Ivana Miklavčiča in njegovih zavzetih naslednikov je nekako skrbelo, da so počasi začeli kapati izletniki, poleti kopalci in po naselitvi krapov, klenov in rdečeperk tudi ribiči. Širša javnost in geografi jezera skoraj niso opazili. Slovenci pa prej ali slej najdemo vsak lep miren kotiček in po letu 1970 so po pobočju Ogrnika začele rasti prve počitniške hišice. Gostilničar Miklavčič je ob jezeru postavil letno okrepčevalnico, v vasi je Urbas Tone – Matevžlov v majhnem bifeju gasil žejo takrat še redkim izletnikom in pohodnikom.

Jezero se je pričelo zaraščati, prekrilo ga je vodno rastlinje, ki se je kopalcem ovijalo okoli nog, dno se je spremenilo v mulj in vode je bilo v jezeru iz leta v leto manj. Po dolgih pripravah in izpolnjevanju naravovarstvenih odločb je Bloška občina leta 2003 izpustila vodo iz jezera, uredila celotno okolico in dno, za race in druge vodne ptice je bil zgrajen celo majhen otoček. Predvsem pa je bil zgrajen nov jez z vstopi za kopalce. Za Bloško jezero, veliko okoli 1 ha in globoko do 3 m, so se pričeli novi časi. Iznajdljivi in vztrajni domači gostinski delavci, predvsem Martina in Janez Hiti so jezeru dali nov pečat.

Cerkev sv. Volbenka na Volčjem, ki jo je opazoval prvi obiskovalec izvira iz začetka 16. stoletja. Bavarski škof Volbenk je živel v 10. stoletju in je znan kot pokristjanjevalec Čehov. Znan je bil po gradnji samostanov in cerkva. Vedno so ga upodabljali s škofovsko palico in tesarsko sekiro, ki naj bi jo zalučal v smer, kjer naj se gradi nova cerkev. Človek komaj verjame, kje vse pomagajo priprošnje pri sv. Volbenku. Je zavetnik vseh delavcev lesne stroke, posebej rezbarjev, drvarjev, brodarjev pa tudi pastirjev in oglarjev. Nanj se lahko obračajo po nedolžnem zaprti. Priprošnje pri njem so v pomoč pri bolezni oči, trebuha, nog, ohromelosti in protinu pa tudi pri kožnih vnetjih, kapi in neplodnosti. Pomaga proti rojevanju spačkov in pri vseh boleznih pri živini. Več kot dovolj razlogov, da se obrnemo nanj. V Sloveniji mu je posvečeno osem cerkva, pri nas poleg podružnice na Volčjem še podružnica v Zelšah. V lepo obnovljeni cerkvi na Volčjem je več del znanega slikarja in podobarja Janeza Šubica iz Poljan nad Škofjo Loko, ki jih je izdelal ob obnovi cerkve v letih 1865/66. V majhnem ribniku nasproti cerkve je postavljena še lična maketa cerkve.

Z dokončanjem vse komunalne infrastrukture Bloško jezero danes res ponuja tisto, kar piše v vseh katalogih:

“Sprehodi ob jezeru in uživanje ob neokrnjeni naravi, okrepčilo in igre pri brunarici, kopanje in ostale športne aktivnosti, pohodi po Krpanovi poti, prenočevanje v Hija glampingu ter obiski okoliških krajev, kot so Snežnik, Cerkniško jezero, Rakov Škocjan, Slivnica, Špička, Kadice ……”

Poleti se v lepih dneh zgrinjajo množice kopalcev, motoristov, kolesarjev, pohodnikov, gobarjev in konjarjev ter vseh drugih firbcev. Če me je še pred leti vsak postrani pogledal, ko sem omenil, da sem z Blok -oh, orožne vaje- se danes redki ne pohvalijo z lepimi vtisi.

Vsega tega si prvi obiskovalec iz stare slike, ki se je ustavil na jezu in se ozrl proti sv. Volbenku, ni mogel misliti. Počasi, a vztrajno se gradi uspešna zgodba.

Na Volčjem sta se po mojem spominu v vseh teh letih pri kopanju utopila dva mlada fanta, eden pa se je pri skoku v vodo hudo poškodoval. Ob vsej lepoti previdnost ni nikoli odveč!

Viri:

• Jože Lavrič Cascio: Bloke središče Kranjske.
• Drago Kolenc: Dober dan Krpanova dežela.
• France Škrabec, Nova vas
• Valči Merkuž – Milavcova, Volčje
• Stane Korenjak, Nova vas

Kraj: Volčje
Datum: 1966 (ocenjeno)
Avtor: Andrej Kerže
Zbirka: Bojan Kerže
Skenirano: neznano
Oblika: skenirana datoteka