1931 Leskova dolina – Na meji

Na sliki so graničarji in nekaj civilistov nekje na italijansko-jugoslovanski meji poleti leta 1931. Fotografijo je napravil Alojz Tomec.

Londonski sporazum je bil tajni sporazum med Italijo na eni in silami antante na drugi strani. Podpisali so ga 26. aprila 1915 v Londonu. Z njim se je Italija obvezala napovedati vojno centralnim silam in v zahvalo dobiti naslednja ozemlja: Trst, Trento, Gorico, Istro, protektorat nad Albanijo, pristanišče Volorë v Albaniji, Dodekaneške otoke, Zadar, dele Dalmacije, dolino Soče ter del nemškega azijskega in afriškega kolonialnega imperija. Sporazum je bil tajen le do padca Rusije. Leta 1917 je Lenin ukazal, naj ga nova sovjetska država ne prizna več. Objavili so ga v časopisu Izvestija.

Rapalska pogodba je bila napisana na podlagi Londonskega sporazuma 12. novembra 1920, ki je meje med Jugoslavijo in Italijo določila na podlagi prej omenjenega sporazuma. Italija je vztrajala pri določbah Londonskega sporazuma. Zunanje­politični položaj Kraljevine SHS je bil slab. S šestimi sosedami je imela mejne spore, na Koroškem je izgubila plebiscit. Razen tega sta nanjo pritiskali še podpisnici londonskega sporazuma Anglija in Francija. Kraljevina SHS ni imela druge možnosti kot pristati na pogoje Italije. Ta je tako dobila tretjino slovenskega ozemlja, Istro in del Dalmacije. Na omenjena področja so Italijani začeli prodirati že takoj po koncu prve svetovne vojne. Želeli so do Ljubljane. Prišli so celo do Vrhnike, a jih je zaustavil župan Franc Tršar, po nekaterih podatkih pa podpolkovnik srbske vojske Stevan Švabić.

Rapalska pogodba je določala mejo po vrhovih: Peč – Jalovec – Triglav – Možic – Porezen – Blegoš – Črni vrh na Cerknim – Bevki – Hotedršica – Planina pri Rakeku – Javorniki – Biška gora – Griž – Snežnik – Kastav – vzhodno od Matulj v morje. Na severu je prekoračila Londonski sporazum v našo škodo. Italija je tako dobila tudi politični okraj Postojna in sodni okraj Idrija z deli Grčarevca, Planine in Logatca, a brez Žirov, sodni okraj Trbiž in občino Bela peč. Italijani so območje poimenovali Julijska Benečija. Ker so bili prebivalci ogorčeni zaradi take porazdelitve, Kraljevina SHS pogodbe ni predložila narodni skupščini. Objavila jo je le v Uradnem listu 8. decembra 1920.

Jeseni leta 1918 je razpadla Avstro-Ogrska. Tudi na Rakeku je bila organizirana narodna straža. Po železnici in cesti se je s fronte umikala avstro-ogrska vojska. Dne 13. novembra 1918 je na Rakek prišel italijanski okupacijski oddelek. Italijansko armadno vodstvo je odredilo oddajo orožja, ki so ga imeli v posesti civilisti, obdalo okupacijsko območje z bodečo žico in prepovedalo prehod brez uradnega dovoljenja ter skrbelo za prehrano prebivalstva. Šolskim otrokom je italijansko vojaštvo vsak dan delilo hrano. Cene živil in oblačil so se uradno znižale. Vse prebivalce so cepili proti kozam. Vojaki so se naselili v Ljudski dom in v njem naredili veliko škode. Julija 1919 so morali vojaki po ukazu poveljstva dom odstopiti zasebnemu lastniku kinematografa. Tudi ta je za dom slabo skrbel, in ko ga je zapustil, so ga člani za silo popravili.

Dne 11. novembra 1918 je tajnik narodnega sveta v Ljubljani poročal poverjeništvu za narodno stražo, da se na gradu kneza Windischgraetza v Planini po vračanju s soške fronte skrivajo sorodniki avstrijskega dvora. Tako je narodna straža na Rakeku naključno pregledala tudi knezov avtomobil. V njem je našla nad milijon okupacijskih lir in jih zasegla. Seveda so graščinski z uporabo prisile dobili denar nazaj.

Po podpisu Rapalske pogodbe 12. novembra 1920 so se Italijani 26. februarja 1921 umaknili. Po njihovem odhodu je na Rakek pripeljal z zelenjem okrašen vlak in jugoslovanska oblast je prevzela lastnino občine Rakek. Vsa vas je bila v zastavah. Rakek je postal obmejna postaja – carinarnica. Meja med Kraljevino Jugoslavijo in Italijo je potekala zahodno od Hoterdšice, Kalc, Grčarevca, skozi Planino, prek Planinskega polja, mimo Rakovega Škocjana na Javornike in Snežnik ter naprej proti jugu. Meja je močno vplivala na gospodarski razvoj obmejnih krajev, predvsem na Postojno, ki je ostala na italijanski strani, ter Planino in Rakek na jugoslovanski strani.

Kot tudi ostali civilisti, je Alojz Tomec na sliki lepo oblečen. Čevlji niso prašni in ne pohodni. Sklepam, da so se do stražarnice pripeljali z avtomobilom. Poumparce ima pa krasne. Še lepši so štumfi.

Kdo je zapisal podatke, ne vem. Ker pa nisem nikoli zadovoljna, bi dodala, da bi bilo lepo, če bi zapisal še kakšno ime.

Ugibali smo, kje bi lahko ta fotografija nastala. Nekaj verjetnosti je, da je bilo na cesti, ki vodi proti Leskovi dolini. Prilagamo izsek načrta mejne linije z mejnimi kamni, ki so označevali jugoslovansko – italijansko mejo.

Slovarček:

• sile antante: Velika Britanija, Irska, Francija, Rusija in kasneje Italija, Srbija, Grčija, Črna gora, Romunija, Belgija in Kanada. Leta 1917 Rusija izstopi, pridružijo se ZDA.
• centralne sile: Avstro-Ogrska, Nemčija, Italija, ki leta 1915 prestopi k antanti, Bolgarija in Otomansko cesarstvo.

Viri:

• http://zgodovina.si/rapalska-meja/
• https://www.rtvslo.si/prva-svetovna-vojna/stevan-svabic-od-ultimata-italijanom-do-profila-na-facebooku/332846
• Več avtorjev: Notranjska od A – Ž, Murska Sobota 1999

Kraj: mogoče Leskova dolina
Datum: 31. avgust 1931
Avtor: Alojz Tomec
Zbirka: Anda Tomec
Skenirano: 18. 3. 2012
Oblika: fotografija