1965 Rakek – Valjčki

Poznamo dunajski in angleški valček, ampak danes ne bo tekla beseda o plesu, temveč o beljenju. Na sliki so pleskarski valjčki. Z njimi smo na zid »risali« prečudovite vzorce. Najlepši so bili na pastelnih podlagah: pastelno zelena in temno zelen vzorec ali svetlo modra in temno moder vzorec. Tudi na beli podlagi smo jih delali, a ni bilo tako lepo. Vzorčilo se ni do stropa. Deset ali petnajst centimetrov pod stropom je bila črta v barvi vzorca in do nje oziroma od nje navzdol se je valjčkalo. Valjčki so široki od 15 do 22 centimetrov in enakega obsega. Moral si imeti mirno roko, da nisi zašajtal. Sicer pa pravijo, da če je lepo postrani, je tudi lepo.

Prvi ročni aparat z vzorčnim valjčkom je že leta 1879 patentiral Carl Langjaloux v Nemčiji. Zaradi tehničnih pomanjkljivosti se pripomoček ni uveljavil. Leta 1921 so ga izboljšali, prav tako v Nemčiji. Leto kasneje je Rudolf Kessler dodal še posodico za barvo. Zadovoljiva rešitev se je pojavila v tridesetih letih 20. stoletja. Tedaj so posodico za barvo umestili pod vzorčni valjček in ji dodali dva podajalna valjčka. Valjčkanje se je vsesplošno razširilo. Obstalo je vse do konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so postale modne tapete.

Pri nas je vedno belila mama, ker nihče drug »ni znal«. Do izuma pleskarskih valjčkov, mačka po domače, je temeljno barvo nanašala s penzlom. Ko se je posušila, je pa valjčkala. Najprej je naredila črto. Nekoč sem jo z zanimanjem opazovala, ker sem bila pomožni pleskar. To pomeni čiščenje. Vprašala je, kaj jo gledam. »Me zanima, kako boš črto naredila.« Pet metrov ravne črte potegniti brez ravnila se ne da. Z ravnilom se pa rado spacka. »Boš že videla,« je rekla. Od nekod je potegnila velik kos volne in jo namočila v barvo. Poslala me je v kot na stol in mi dala v roke en konec. Pritisniti sem ga morala na zid, bohvar spustiti in počakati, da se je v drugem kot spravila na stol še sama. Postavila je nit v vaservago, pritisnila ob zid, jo malo odmaknila in naglo spustila. »Zdaj pa odmakni«, je dejala in lej si ga no – ravna črta, kot bi jo ustreli. Zatem jo je le še s čopičem odebelila in začela valjčkati. Enkrat sem sama poizkusila pa je bilo več barve po tleh kot na zidu. Sčasoma smo tudi pri nas prišli na enobarvne stene, ker je bilo hitreje pobeljeno.

Slovarček:

• zašajtati: zaviti
• penzl: čopič
• bohvar: bog ne daj

Viri:

• https://www.etno-muzej.si/files/etnolog/pdf/etnolog_2011_dular_vzorcni.pdf

Kraj: Rakek
Datum: 1965, 2020
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Ivanka Gantar
Fotografirano: 5. 10. 2020
Oblika: fotografija