1961 Rakek – Šuškovec
Na sliki je Boža, ki je zavzela manekensko držo, da bi predstavila šuškavac in njegovo pritiklino – ruto.
Lahek dežni plašč iz sintetičnega materiala, zložen v lični torbici iz enakega materiala, da se ga je dalo nositi v žepu ali torbici se je imenoval šuškavac. Moški je imel pripadajočo kapo, ženski ruto. Tretirali so ga kot prestižno oblačilo in ga nosili ob vseh priložnostih. Kupovali pa so ga, tako kot najlon srajce, na Ponte Rossu v Trstu. Še vedno imam oba – maminega in atovega. Zraven pritiče ustrezna obutev – gumijasti škornji, ki jih je zelo težko dobiti. Delajo le še plastične, ki hitro razpadejo. Tovarna mora delati in obstati.
V začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja smo (jaz sicer še ne) iz Italije švercali poceni plastične dežne plašče – šuškavce. To je bila prva zahodna moda, ki je v Jugoslavijo pritekala v velikih količinah. Od tu pa naprej v preostale socialistične države na vzhodu. Nekaj časa je bil modni hit v Jugoslaviji. Nekateri so jih sami nabavljali v Trstu, drugi so jih kupovali pri švercerjih. Nosili so jih ob vsaki priložnosti: poleti, pozimi, v dežju in soncu, preko obleke ali h kavbojkam in puloverju ali pa obešenega preko roke – da se vidi. Če so ga nosili v sončnem vremenu, so jim na vasi rekli važič, v mestu pa kmetavzar. Zraven se je podala najlonska srajca. Prednost srajce je bila, da si jo zvečer stuširal, zjutraj pa je bila ponovno suha. Ponošene srajce in šuškavce so naši bratje prodajali Bolgarom, Romunom in Čehom. Za šuškavac je bilo mogoče dobiti komplet orodja za mehanično delavnico.
Šuškanje, kar je delal šuškovc, v hrvaščini lahko pomeni tudi šepetanje. Pogosto je bil podloga za konkretna šepetanja v naravi, ker se ga je dalo enostavno in hitro očistiti.
Šuškavac na sliki so naredili v italijansko-francoskem podjetju Rhodiatoce, ki je bilo ustanovljeno leta 1928. Prodajali so ga pod blagovno znamko Scala d’Oro. Izdelan je bil iz preje imenovano Nylon – Rhodalba Rhodia Italia s kontroliranim poreklom. Zaradi lahkotnosti in popolne vodotesnosti so ga oglaševali kot neločljivega spremljevalca v dežju in slabem vremenu. Ne umažejo se, ne vpijajo vode in trajajo večno. So elegantni in hkrati praktični. Podjetje je izdelovalo tudi dežnike, tkanine, oblačila, posteljnino in zavese.
Viri:
- https://uzicanstveno.rs/uzicanstveno/jun-1964-godine/
- http://razvezanijezik.org/
- https://it.wikipedia.org/wiki/Rhodiatoce
Kraj: Rakek
Datum: 1961
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Ivanka Gantar
Fotografirano: 15. 10. 2020
Oblika: fotografija
RSS - Posts
Hkrati ali celo malo prej kot šuškavce ali balonarje so iz Trsta švercali mehke semiš čevlje “tržačane” in “svilene” (viskozne), kmalu nato pa prosojne najlon rute – same prestižne reči…! “Tržačani” so bili močno zaželeni predvsem pri starejših z občutljivimi stopali, ker so bili zelo mehki, zavezovanje pa je bilo lažje, ker za vezalke niso imeli luknjic, ampak kaveljce kot sodobni gojzarji.
Leta 1964 poleti sem šel s sošolcem na izlet v Varšavo. Potovala sva z vlakom, voznina je bila majhna, ker sta nama veljali še študentski izkaznici.. Za pot sva se odločila brez pravega namena, kaj bova tam počela. Vedela pa sva, da bo vse skupaj zelo poceni, če bova tam prodala kaj zanimivega. Poljska je bila tedaj še skoro povsem zaprta država. No, svoj že precej rabljeni šuškavac sem prodal policistu že v hipu, ko sem v Varšavi stopil z vlaka. Čeprav sem kasneje izvedel, da bi plašč lahko prodal tudi dvakrat dražje, sem iztržil toliko, da sem dva tedna prav gosposko počitnikoval v Varšavi. Na zalogi sva imela še vsak po eno najlon srajco, izdelek tovarne Kamensko Zagreb, ki ju niti ni bilo treba prodati, ker nama je precej zlotov še ostalo. Zalogo zahodnih cigaret sva pa kar podarjala z opojnim občutkom strica iz Amerike. Those were the days, je sošolec vedno rekel, ko sva se spominjala tega izleta.