1931 Trst – Nakupovalni turizem

Slika je nastala na velikega šmarna dan leta 1931 na Piazza Unita d’Italia. Vesela družba, od katere nikogar ne poznamo, krmi golobe. Franci je lepo in strokovno opisal zgodovino slovenskega mesta Trsta. Dal mi je idejo. Na Trst imam kar nekaj spominov. Ne bom pisala o zgodovini temveč o najljubšem jugoslovanskem hobiju – šverc komercu.

Piazza Unita d’Italia (Trg zedinjenja Italije) je glavni trg v Trstu in gleda na Jadransko morje. Pogosto je slišati, da je to največji trg v Evropi. Pred letom 1919 se je imenoval Piazza Grande (Veliki trg). Občasno ga uprabljajo kot koncertno prizorišče ter za obiske in srečanja tujih voditeljev. Pred hotelom Grand Hotel Duchi d’Aosta so postavljene kavarniške mizice s sončniki. Hotel so zgradili leta 1873 in ga imenovali Hotel Garni. Pročelje je ostalo nespremenjeno od gradnje do danes. Leta 1908 so ga preimenovali v Hotel Vanoli. Pod tem imenom je posloval do leta 1973, ko so se zamenjali lastniki in mu nadeli današnje ime. Poleg hotela stoji zgradba Lloyd Triestino, zgrajena leta 1883. Od leta 1991 je v stavbi sedež predsedstva deželnega sveta avtonomne dežele Furlanije Julijske krajine. Zdaj si pa predstavljajte! Stojite na tem trgu. Obrnete se tako, da imate morje na levi, greste naravnost, v prvi ulici desno, naravnost, še enkrat desno potem pa ponovno naravnost, vzelo vam bi šest minut, pridete na Piazza Ponterosso (Trg rdečega mostu), drugi dom večine državljanov nekdanje Jugoslavije.

V sedemdesetih letih 20. stoletja je v Trst romalo več Jugoslovanov kot v Lurd. Tja smo hodili individualno ali skupinsko. Večja in premožnejša podjetja so za dan žena organizirala šoping izlete za dekleta in žene v Rim, London ali celo Pariz z letalom. Revnejša podjetja so organizirala nakupovalni izlet v Trst z avtobusom. Tu se je realiziralo povojno reklo »Trst je naš«. Tedaj je bilo sicer mišljeno drugače. Če bi Trst ostal slovenski, bi morali po kavbojke v Milano ali še kam dlje. Povojni Trst je živel od trgovine in od denarja jugoslovanskih kupcev, pa ne slabo. Slovenska osamosvojitev in vstop tujih trgovskih znamk na naša tla ter Evropska unija z odpiranjem mej je prenekaterega tržaškega trgovca spravila na kant.

Kupci v Trstu so se prav tako delili na skromnejše in tiste z debelejšimi denarnicami. Slednji so kupovali v Standi ali vsaj v trgovinah, ki so jih bile polne tržaške ulice. Ostali so kupovali na Ponterossu. Tudi sama sem bila nekajkrat tam. Najbolj me je fasciniralo morje in velike ladje na njem. Lahko si jih opazoval skozi daljnogled na pomolu, če je bila mama dobre volje in je dala lire. Tudi gledanje morja so zaračunali.

V začetku smo v Trst hodili z vlakom do Opčin. Bilo je najceneje, saj smo imeli zaradi ata železničarja poceni karte. Z Opčin pa s tramvajem do Trsta. Ustavil je na postaji na Oberdanovem trgu. Od tu je bilo le še par korakov do končnega cilja – Ponterossa. Tržnica je bila polna vsakovrstnega klumpa. Jugoslovani so/smo kupovali vse, česar pri nas ni bilo ali pa je bilo, a je bilo italijansko boljše. Prodajali so vse od igle do lokomotive. Dobesedno. Puloverji, trije v kompletu za ceno deset tisoč din. Povprečna slovenska plača pa je bila 1240 novih din, to je 124.000 starih. Razlika je le v ničlah. Za nič pa veste, da se nič ne dobi. Prodajali so zlato po neverjetno nizkih cenah. Za Jugoslovane dober nakup saj večina ni ločila 24-karatnega od 8-karatnega kakršnega so kupili. Pa zložljive marele, ki niso vzdržale niti prve postojnske burje in punčke, imenovane Bambola, da so sedele na lepo postlani postelji, praviloma zakonski. Kavbojke slabše kvalitete, poceni, samo zate. Obvezno pa nisi smel oditi brez šuškavca in najlonske srajce. V Trstu skoraj nisi videl domačina. Po ulicah so stale polne potovalke robe in poleg nekdo, ki jih je pazil. Ostali so morali zapraviti še preostale lire. Mi, italijanski sosedje, smo lahko hodili po nakupih po potrebi. Da tistih z maloobmejno izkaznico ne omenjam. Prebivalci preostalih delov Jugoslavije pa so si tak izlet privoščili redko, zato so imeli s seboj naročila za celo vas. Posledično so jih cariniki tudi bolj natančno pregledovali kot nas, Slovence.

Evforija se je sčasoma unesla in vsaj mlajši so začeli svoje nakupe opravljati v trgovinah. Kavbojke so morale biti obvezno znamke: Levi Strauss, Rifle, Wrangler, Casucci ali vsaj Carrera. Doma so jih drgnili s sirkovo krtačo, včasih tudi mokre na svojem telesu, da so dajale vtis starosti. Zdaj jih obledijo in raztrgajo že v tovarni pa še dražje so kot cele. Nekateri so kupili še tobak Drum ali Samson in rizle, ker je bilo imenitno, niso pa znali zviti cigarete. Ker ni enostavno. Enkrat sem poskusila. Če bi s tem nadaljevala, bi se prej odvadila kaditi kot pa zviti cigareto. Pametnejši so kupili že zvite cigarete boljših znamk: Camel, Gitanes (so bile hude, da ti je kar gate v rit potegnilo), Gauloises, etc. Če je ostalo še kaj denarja, so si fantje kupili parfum ali dezodorant Brut 33, ki ju pri nas ni bilo. To sta bili zahmašni dišavi. Uporabljalo se ju ni vsak dan, le za sobotni ples, takrat pa pol doze ali stekleničke. Najpogumnejši so si privoščili pornografsko revijo in se celo pot do meje tresli. Če je rdeči carinik našel v krščanski deželi kupljeno pornografijo, jo je zaplenil. Joj, pa na kofe bi kmalu pozabila. To je bil eden izmed glavnih nakupov v Trstu.

Poznam fanta, no, zdaj je že siten star dec, ki si je s švercanjem iz Trsta kupil rabljen Fiat sport coupe. Po nakupih je hodil vsak teden. Prinesel je pa vse, kar si je kdo poželel in seveda računal provizijo. Znesek denarja, ki si ga nesel čez mejo, je bil omejen. Tihotapci so pogruntali mnoge načine, kako čez mejo prenesti več od dovoljenega denarja. Skrivali so ga v pasovih, v čevljih z votlo peto, eden ga je zrolal in zložil v škatlico cigaret, v prednji del, na vidnem mestu pa cigarete. Ker privezovanje z varnostnimi pasovi še ni bilo obvezno, nekateri avtomobili so jih pa že imeli, je nekdo skril denar v varnosti pas. Ta isti ga je skrival tudi v žmigavce in avtomobilsko trobljo. Tihotapska domišljija je neizmerna. Ni bilo večjega veselja kot »okrog prinesti« carinika. Moja sodelavka je v Italiji kupila barvno televizijo Blaupunkt in jo naložila v prtljažnik. Dodatno je kupila še najcenejši avtoradio. Na carinikovo vprašanje, če ima kaj prijaviti, je dejala, da radio. Kako je bil samo vesel. Napotil jo ob stran na parkiranje in v pisarno, kjer je radio prijavila. Od samega veselja v prtljažnik ni pogledal.

Zdaj so nam pa še šverc vzeli. Splošno znano je, da smo Notranjci na šverc navezani, da ga imamo v genih. Kar spomnite se Martina Krpana. Za danes je to vse. Kaj bo pa še za drugič ostalo.

* * *

Ne morem iz svoje kože. Ta vic moram povedat. Gleda dedek svojega vnuka, ki ves dan čepi v svoji sobi za računalnikom ali s telefonom v roku. Stopi k njemu in mu reče:

– Ko sem bil jaz toliko star kot ti, smo šli v Trst v prvi kupleraj, vse popili, vse pojedli, vse babe povaljali in nič plačali. Ti pa kar naprej v to škatlo gledaš. Imej življenje!

Vnuk si vzame k srcu in gre. Čez tri dni pride domov ves potolčen, zaflajštran i s povito roko.

– Kaj se je pa zgodilo, se ustraši dedek.

– Šli smo v Trst v prvi kupleraj, vse babe povaljali, vse popili in pojedli pa nič plačali. Potem so prišle ene gorile. Fejst so nas namlatile in vrgle ven.

– S kom si pa šel v Trst, vpraša dedek.

– Z agencijo. Pa ti?

– S partizani.

15. 8. 1931, Trst

Slovarček:

• Standa: italijanska veriga supermarketov, ustanovljena leta 1931 in dejavna v sektorju živilskih in neživilskih veleblagovnic srednjega razreda. Kot taka je prenehala obstajati leta 2002 in je preživela, omejena na prehrambeni sektor, do leta 2010.
• Oberdan: Wilhelm Oberdank (poitalijančeno Guglielmo Oberdan) je bil italijanski iredentist slovenskega rodu, * 2. februar 1858, Trst; † 20. december 1882, Trst. V Rimu je prišel v stik z italijanskimi iredentisti in se pridružil skupini, ki si je prizadevala za osvoboditev Trsta od Avstrije in priključitev Italiji. Leta 1882 je po naročilu Iredentistične skupine napravil bombni atentat na Franca Jožefa, ki ni uspel. Policija ga je ujela in še istega leta so ga obesili.
• rizle: znamka papirčkov za zvijanje cigaret

Viri:

• https://en.wikipedia.org/wiki/Piazza_Unit%C3%A0_d%27Italia
• https://it.wikipedia.org/wiki/Palazzo_del_Lloyd_Triestino
• https://duchidaosta.com/en/history-hotel/
• https://www.wikiwand.com/sl/Wilhelm_Oberdank

Kraj: Trst
Datum: 15. 8. 1931
Avtor: neznan
Zbirka: Bojan Kerže
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka