1947 Bled – Grand hotel

Pogled na Grand hotel ob Blejskem jezeru.

Leta 1919 ga je kupila Jula Molnar, ga dogradila in mu dala ime Toplice. V njem je zgradila bazen v stilu rimskih kopališč in vanj napeljala termalno vodo izpod hotela. Ko je kralj Aleksander razglasil dvorec Suvobor (tudi Suhobor, danes Vila Bled) za letno rezidenco, je hotel Toplice postal zbirališče najvišjih politikov, plemičev in ostalih uglednih ljudi.

Jula je končala meščansko šolo in se pri svojem očetu naučila strategij v turizmu. S praktičnimi izkušnjami in naravno inteligenco je bila na nivoju vodje vrhunskega hotela. Znala je komunicirati z veljaki in preprostimi ljudmi. Bila je poštena in pravična. Osebje jo je imelo rado. Angleški in avstrijski gostje so jo seznanili z golfom in uredila je prvo igrišče za golf na Bledu. Med vojno je bila v hotelu nemška uprava. Po vojni so ga nacionalizirali in ponovno odprli za goste leta 1946. Tito je za svojo rezidenco izbral Vilo Bled. Mnogo svojih prijateljskih državnikov pa je pogostil v Grand hotelu Toplice. V njem so poleg ostalih prenočevali kralji, predsedniki držav in vlad, ministri, Nobelovi nagrajenci, znanstveniki, športniki, umetniki in filmske zvezde. Naj naštejem le nekatere: Bobby Fischer (šahovski velemojster in svetovni prvak), Arthur Miller (ameriški dramatik in soprog Marilyn Monroe), Pablo Neruda (pesnik in nobelovec), Agatha Christie (pisateljica), Franz Josef Strauss (predsednik pokrajinske vlade Bavarske), Abdulah bin Al-Hussein (jordanski kralj), Simon Wiesenthal (lovec na nacistične zločince zločince), Heinrich Harrer (avstrijski alpinist in pisec), Carlo Ponti (filmski producent, mož Sophie Loren), Vivien Leigh (igralka, najbolj znan je njen film V vrtincu), Cliff Richard (glasbenik), Ronald Sega (astronavt slovenskega porekla), Garry Kasparov (šahovski velemojster in svetovni prvak), Paul McCartney (glasbenik) in ne nazadnje najslavnejši slovenski zet Donald Trump (bivši predsednik ZDA).

Kadar grem kam na lastno željo, grem v knjižnico ali pa na vrt. Če sem šla na izlet, smo šli s sodelavci oziroma kot smo rekli »s službo«. Enkrat so nas peljali na Bled. Pravzaprav smo se tam ustavili, ko smo se vračali od nekje drugje. Sam kdo hudiča ve, od kje. Ne spomnim se vsega prav natančno. Avtobus je ustavil ob neki hiši ob gozdu. Zdaj pa pojdite kamor hočete, imate dve uri časa, potem se tu dobimo za odhod. Šest se nas je odpravilo na sprehod ob jezeru. Prišli smo čisto na drugo stran. Tam smo ugotovili, da nazaj ne bomo prepešačili v roku. Kaj zdaj? Lej, pravim, tamle je en gospod s pletnjo. Pojdimo se peljat. Odpeljal nas je skoraj do cilja. Ves čas sem bila tiho in pri miru, kar se mi ne dogaja prav pogosto, ker sem se bala, da se bomo prevrnili. Malo smo še popešačili, da smo se lahko napihovali, da smo tja in nazaj prišli v roku. Če nam je kdo verjel. Potem je direktor rekel, da se ne spodobi, da bi bili na Bledu, pa ne bi poizkusili njihovih kremšnit. On časti. Če je pa tako, smo vsi za. Odšli smo v slaščičarno, se posedli in tam jaz izjavim, da nočem kremšnite.
»Na Bledu boš pa ja jedla kremšnito.«
»Rajš nč.«

Nato sem jih spomnila. Naša mama je enkrat poizkusila narediti kremšnite. Ker so ji odlično uspele in so jih vsi hvalili, jih je potem kar naprej delala. Tudi v službo sem jih nosila. Tudi direktor jih je jedel, čeprav je imel čuden način. Kremšnito je na sredini potlačil z vilicami in zmešal. Na moje zgražanje je vedno dejal, da se kremšnite jé na tak način. Kako je mogel, ko pa je izgledalo, kot bi jo kdo izbruhal. Na Bledu sem ga spomnila, da imam kremšnit poln kufer že od doma in je tudi videti nočem. Ko je prišla natakarica, je naročil ne vem koliko kremšnit in pokazal name: »Ona je pa noče.« Kelnarca je ostala brez besed. Ni mogla verjeti, da obstaja kdo, ki noče NJIHOVE kremšnite.
»Kaj pa bi?«
»Kaj pa imate še?«

Izbira ni bila prav velika. Imela sem srečo, da so imeli tudi skutno torto in to sem izbrala. Ko jo jo natakarica prinesla, si ni mogla dati miru: »A res ne bi kremšnite?« Sem jo samo pogledala, očitno ne preveč prijazno, pa je šla. In v tišini, ki je nastala, če je še tak šundr, ko pride hrana na mizo, bi slišal šivanko pasti, so se vsi zapodili vsak v svojo kremšnito jaz pa sem v miru in z velikim užitkom pojedla svojo torto. Verjetno edina gostja v zgodovini Bleda, ki ni hotela njihove kremšnite.

Nisem pozabila na Arnolda Riklija. Kaj mora pa ostati še za drugič.

Razglednica je bila poslana leta 1947. Nastala pa je kakšnih deset let prej saj sem na spletu našla še nekaj takih, ki imajo starejši datum.

Slovarček:

• pletnja: velik čoln s streho, ki ga uporabljajo na Blejskem jezeru
• kremšnita: kremna rezina, ampak z njo je tako kot s kotnim železom – vsi ga bolj poznamo pod imenom vinklajzn
• šundr:hrup, trušč

Viri:

• https://www.sava-hotels-resorts.com/si/sava-hoteli-bled/nastanitve/grand-hotel-toplice/utrinki

Kraj: Bled
Datum: 1947
Avtor: neznan
Zbirka: Jernej Malovrh
Skenirano: 8. 3. 2020
Oblika: razglednica