Skip to content

1917 Cerknica – Natakarice

14. 04. 2021

Slika je iz zbirke gospoda Jerneja Malovrha. Deklet ne poznamo. Lepa so in lepo oblečena – ali so služkinje ali natakarice. Ena izmed njih je Lojzka.

Oblečene so v dirndl. To je obleka, ki izvira iz področja nemško govorečih Alp. Sestavljen je iz oprijetega telovnika, bluze, nabranega krila in predpasnika. Pojavil se je kot oblačilo alpskih kmetic med 16. in 18. stoletjem. Prvotno je beseda označevala mlado žensko. Danes pomeni vse – dekle, mlado žensko ali obleko. Zraven paše moški, oblečen v irharce, bele volnene dokolenke, gojzarje in na glavi obvezno klobuk s krivčkom. Pa smo na Bavarskem. Kot punčka sem si zelo želela imeti dirndl. Znala sem biti trmasta kot osel. In najbrž se je mami zdelo, da bo najbolje, če mi ga kupi. Da bo pri hiši mir. Bil je lep rdeč s snežno belo bluzo. Še danes ga vidim. Oblekla bi ga vsak dan, a je bil praznično oblačilo – torej za k maši. Nosila sem ga tako dolgo, dokler sem se lahko še zbasala vanj. To je bilo kar nekaj časa, saj sem rasla bolj v višino kot širino. Le obleka je bila vsak mesec bolj mini. Na stara leta pa bolj v širino rastem. To pa zato, ker se nižam. Če kakšno reč navzdol pritisneš, se pa razširi.

»Kaj je to za ena kelnarca, ki nima belega firtaha, še moje dekle ima dva al pa tri k nobena kelnarca ni.« Jaz jih imam pet, bel ni noben. Ga je škoda, ker se prec umaže. Bel je zaradi lepšega, kot dodatek k obleki. Tile na sliki so prav krasni. Čipkasti in snežno beli. Oprani brez pralnega stroja.

Obute so v polškornje na vezalke. Podobne sem imela sama. Krasni so bili. Le zjutraj je bilo zavezovanje zamudno in sva velikokrat z vlakom tekmovala, kdo bo prej. Ne da se hvalim, ampak vedno sem zmagala. Poznamo levi in desni čevelj. Prilagojena obuvala so izdelovali že v antiki, a le za bogate. Za vse ostale so čevlje izdelovali čevljarji tako, da so usnje raztegovali in šivali na kopitu. Imeli so le en model. Širše ljudske množice so si lahko privoščile prilagojen levi in desni čevelj šele v začetku 19. stoletja, ko so delo čevljarjev prevzeli stroji.

Vse imajo skolmane lase. Kodre so naredile s kodralnikom, ki ga je leta 1909 patentiral Karl Ludwig Nessler skupaj s skrivno mešanico. S to so namazali lase, da se niso zravnali že ob prvem dežju ali pranju. Nessler velja za izumitelja trajne. Kodralnik je bil nekaj podobnega, kot je danes ravnalec las, likalnik po domače. Je že tako, da nikoli nismo zadovoljni s tistim, kar imamo. Nekdaj so se kodrale, danes se peglajo. Nekdaj so imele svojo barvo las, danes vsak teden drugo. Nekatere se barvamo iz nuje, druge pa kar tako. Ne vem zakaj, ker če je moški siv, je šarmanten. Zakaj to ne velja za ženske? Ko sem si jaz želela prvič pobarvati lase, je mama rekla, da niti slučajno. Ma, sem imela že 40 let in sem jo ubogala. Potem pa sem sklenila, da si bom dala najprej narediti pramene, da ne bo tako opazno, potem pa vedno več. En dan pred obletnico mature sem se odpravila v trgovino po šampon. Sodelavka se je ponudila, da gre z mano. Sem takoj vedela, da se ne obeta nič dobrega. Ona je k majhen otrok. Kar nekaj mi v košaro meče in me potem prepriča, da jaz vse tisto tudi rabim, čeprav za pol stvari sploh ne vem, čemu služijo. In mi je že na začetku polic v košaro zabrisala eno farbo za lase, ker da imam zdaj pa že tak narastek, da je že preveč. Me je že enkrat tako nasrala, da sem kupila barvo, plačala frizerko, da mi je pramene naredila, ampak jih ni noben opazil. Še mama ne, ki mi je prepovedala to delat. Takrat mi je izbrala eno lepo barvo. Rdečo, k jesensko bukovo listje. Potem so v službi družno sklenile, da se moram zvečer pa takoj pobarvat. Ja, k obvladam. Se bom prvič barvala sama. Pa sem se. Najprej sem pol ure brala navodila. So bile majhne črke, jaz sem rabila nova očala, zastopla pa tudi nisem nič. Ampak sem naredila vse po protokolu. Najprej sem nafarbala narastek, pa šla za 15 minut gledat televizijo. Po pravilih službe! Potem sem pobarvala še ostale lase, ki so še imeli nekaj barve in počakala še 15 minut, potem sem se pa umila. Ravno ko sem si glavo brisala, je prišel domov moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje.
– Kdaj si se pa pobarvala?
– Glih kar.
– Ja, se vidi.
– A res? rečem vsa vesela, češ, zdaj bodo pa opazili.
– Ja, po puloverju najbolj.
Hvala, res. Prvič – je bil moj pulover, drugič – je bil pa že star. Sej toliko mona, da bi se v puloverju od Benetona barvala, pa tudi nisem. Pa tudi nimam ga. No, ja. Težko priznam, ampak barva je bila res lepa. Še mama je opazila, ampak šele potem, ko je teta Mara rekla, da se ji zdi, da sem imela prej drugo barvo.

Lojzka je podarila fotografijo Marici v spomin. In prav lepo je zapisala datum.

Slovarček:

  • krivček: zakrivljeno pero v repu ruševca, tudi žepni nož in drugo ime za krompir kifeljčar
  • trajna: tudi ondulacija imenovana, je postopek, pri katerem se kodrajo lasje s toploto in kemičnimi sredstvi
  • skolmane: navite

Viri:

Kraj: Cerknica
Datum: 19. maj 1917
Avtor: neznan
Zbirka: Jernej Malovrh
Skenirano: 10. 3. 2020
Oblika: fotografija

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: