Skip to content

1950 Topol pri Begunjah – Portret pri Bajčku

16. 09. 2021
tags:

Na fotografiji je Ivana Kranjec. Po vsej verjetnosti se je slikala za dokumente, kdaj, pa ne morem določiti. V letu mojega rojstva je štela že 68 let, skupaj sva preživeli še dvajset let in v mojem spominu je ostala taka, kot je na tej sliki.

Johana, kot smo jo klicali, se je rodila 29. 10. 1893 v družino Kranjčih na Kožljeku kot drugi od trinajstih otrok. A naj zgodbo začnem drugače. Njena enajst let mlajša sestra Angela se je poročila z mojim dedkom Jakobom Kranjec. V zakonu se jima je rodilo dvanajst otrok. Angela je po zadnjem porodu, 15. 12. 1945, umrla. Stiska družine, ki je ostala brez matere, je bila neizmerna, zato se je Jakob za pomoč obrnil na družino svoje pokojne žene. Tako je Johana prišla v Topol, da je poskrbela za otroke, gospodinjstvo in kmetijo. Za pomoč je s seboj pripeljala tudi devet let mlajšo sestro Francko. Kasneje sta se Jakob in Johana poročila, otrok pa nista imela več, saj je bila Johana stara že preko 50 let.

Johana je za vse otroke skrbela, kot bi bili njeni. Vojna je vzela dva starejša fanta, Jakoba in Franceta, Markota je raznesla bomba, ki jo je kot otrok našel in se z njo hotel igrati, Jožek in Andrejček pa sta umrla še kot majhna otroka. Sčasoma si je sedem preživelih otrok začelo ustvarjati svoje družine. Angela se je s Hrvatom Ivom Peloza poročila v Kanado, Rezka s Slavcem Mikše v Cerknico, Anica s Francijem Likar v Cerkno. Leta 1960 je Jakob odšel v Kanado in Johana je s štirimi odraslimi otroci ostala sama. Kmalu za očetovim odhodom se je poročila Tinka s Francem Brezec v Bezuljak, malo kasneje še moj oče Janez, ki je kasneje ostal na domačiji. Ker sta bila doma še Tone in Tonka, je Janez s svojo novo družino najprej živel v Begunjah v stanovanju nad trgovino Kmetijska zadruga. Tu sva se rodili jaz in leto kasneje še sestra Martina, po dobrih dveh letih pa smo se preselili v Topol. Tonka si je našla delo v podjetju Gradišče in se je kmalu odselila, nazadnje je dom zapustil Tone, ko se je poročil z Danico in se odselil v Cerknico. Pri Mihovčkovih, kot se reče po domače, je bila velika kmetija, imeli so tudi konje, veliko gozda, tako dela ni nikoli zmanjkalo. Johana je s pomočjo sestre Francke poskrbela za gospodinjska dela, Janez pa je postal gospodar. Že kot otrok je namreč z očetom veliko zahajal v gozd, ki je bil daleč od doma. S konjem sta zgodaj zjutraj odrinila od doma in se podala v Gladovc, Puščo … Zaradi službe mojih staršev in Johanine starosti se je kmetijstvo počasi opuščalo, v štali so ostali le še prašiči, zajci in kokoši.

Kot sem že omenila, Johana je bila v letu mojega rojstva stara 68 let. V času mojega odraščanja je skrbela za nas, kolikor je glede na svoja leta še zmogla. Odkar pomnim, si je pri hoji pomagala z leseno palico. Ko je zvečer legla k počitku, je s palico potolkla po postelji in za nas otroke je bil to znak, da ji moramo priti pomagat. Prijele smo jo za noge, jih s težavo dvignile in jih nekako spravile na posteljo. Za pomoč nas je vedno nagradila z melisnicami. To so bili beli bomboni, ki se jih je dalo kupiti tudi na komade. Ko nas je Johana poslala v trgovino po kakšno nujno stvar, je vedno dodala: “Pa melisenc mi prinesite”. Vedele smo, da se bomo z njimi v glavnem me sladkale. Imela jih je v žepu od fertoha (predpasnika) in včasih smo poskušale tudi kakšno izmakniti, a jih je skrbno pazila.

V veliki hiši smo imeli tako rekoč dve stanovanji. Johana in Francka sta imeli v pritličju veliko kuhinjo, “hišo” in eno sobico za spanje, mi pa smo spodaj imeli kuhinjo, spali pa smo v zgornjem delu hiše. Stranišče smo imeli skupno. 

Hiša smo rekli prostoru, kjer je bila krušna peč in kjer smo se večino časa – zlasti pozimi – zadrževali. V tem prostoru je Johana imela dva kosa pohištva, ki sta bila nam otrokom še posebno zanimiva. Prva je bila omarica z ogledalom. V predalih je imela shranjene razne stvari, med drugim nešteto gumbov in orehovo olje za lase. Z gumbi smo se neprestano igrali, jih prekladali s kupčka na kupček, preštevali, kaj vem kaj vse. Vsako stvar smo uporabili za igro. Prav nekaj posebnega pa je bilo tisto orehovo olje. Johana je imela sive lase vedno spletene v kito, katero si je včasih namazala z oljem. Otroci se tega olja nismo smeli dotikati, a smo na skrivaj vseeno kdaj odprli stekleničko in ga vonjali in se čudili, zakaj je tako pomembno. Drugi kos pohištva pa je bila majhna okrogla mizica, ki je stala ob steni. Tudi ta mizica se nam je zdela kar nekako sveta. Johana je redno dobivala dvoje pisem. Ena pisma so prihajala iz Kanade, od moža Jakoba, druga pa od prijateljice Jerice iz Portoroža. Ko je prejela katero od pisem, je mizico zvlekla do krušne peči in sedla k pisanju. Otroci smo s peči dol opazovali, kako je z nalivnim peresom drsela po papirju.

Ko je prispelo pismo iz Kanade, v kuverti nikoli ni bilo samo pismo. Kuverta amerikanka, obkrožena s tistimi rdečimi in modrimi debelimi črtami in belimi presledki vmes, je bila polna različno velikih listkov, na katere je Jakob dopisal še kaj, za kar je v pismu zmanjkalo prostora. Marsikdaj je bila priložena tudi slika, zadaj vsa popisana do zadnjega milimetra. Jakob je imel lepo, majhno pisavo in je vedno veliko napisal. Pošiljal je slike bloka, v katerem je živel, s križcem označil svoje okno, na hrbtni strani pa natančno opisal, da je njegovo stanovanje levo od vhoda v blok, da je okno široko štiri metre in na njem polno rož. “Koliko listkov bo tokrat priloženih?”, smo se spraševali. Včasih je bil tudi od časopisa odtrgan rob dovolj, da je nanj napisal še nekaj stavkov. Pisma od prijateljice Jerice pa so bila krajša, a tudi zanimiva. Povedala je, da imata z možem Tomijem psa, ki z njima sedi za mizo in skupaj jedo. Otrok nista imela. To se je nam otrokom zdelo nekaj neverjetnega. Vso možno domišljijo smo uporabili, ko smo si to poskušali predstavljati. Ko je Johana zaključila svoje pisanje, je pismo vedno dala podpisati tudi sestri. Francka je zaradi prebolele davice v otroštvu postala gluhonema, zato se je bilo z njo včasih težko sporazumevati. V eno od teh pisem se je nekoč podpisala kot “Fracka”, kar pa je bilo zlasti meni tako smešno, da sem jo še dolgo zaradi tega zbadala. A nekega dne ji je bilo mojega zbadanja dovolj in mi je jezno zabrusila: “Ti neumna!” Danes vem, da se res nisem lepo vedla do nje, a takrat je bilo tako smešno … Sicer pa se je Francka rada igrala z nami, vse sorte neumnosti smo jo nahecali.

Iz kuhinje sta mi ostala v spominu velika mentrga in štedilnik na drva. V mentrgi je Johana mesila testo, pri čemer smo jo rade opazovale. Velikokrat pa smo ji pomagale pri čiščenju štedilnika. Medeninasto obrobo, kotliček, potem pa še kljuke na vratih, smo temeljito zdrgnile s krpo, namazale z neko pasto in nato še zgloncale. Vedele smo, da se mora sijati, da bo zadovoljna.

Kljub visoki starosti in zgaranosti sta Johana in Francka lepo skrbeli za nas, štiri male razbojnice. Ko sta nas zapustili, sem bila premlada, da bi jima vsaj delček tega povrnila. Naj jima bo ta zapis v znamenje velikega spoštovanja in zahvale.

Kraj: Topol pri Begunjah
Datum: petdeseta leta
Avtor: Jože Žnidaršič st.
Zbirka: Vika Turšič
Skenirano: 29. 7. 2021
Oblika: fotografija

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: