1910 Vrhnika – Neznanka s prečko ter razprava o knofih

Sliko neznane ženske iz zbirke Ivanke Janežič sem pograbila, ker je njena pojava tako markantna, slika pa stara in kljub temu ali prav zato prava umetnina. Seveda se na fotografiranje razumem kot zajec na boben, a oči mi pravijo, da imam opravka z zgovorno fotoposlastico. O okusih seveda ne bi razpravljali. Fotograf ostaja neznan.

Kdo je ženska na sliki niti ugibati ne morem, nobene oporne točke ni, nobenega zapisa. V rubriko “kraj” sem zapisala Vrhnika, a le zato, ker je slika tam shranjena, k Ivanki Janežič pa je lahko prišla od kdo ve kje. Podobno je s časom nastanka – le po frizuri, kroju obleke in videzu fotografije ugibam, da je precej stara, najbrž izpred prve svetovne vojne.

Frizuro ženske na sliki krasi prečka iz časov, o katerih govori tista stara yugo popevka:

Potem si pa misli, kar si hočeš, ampak ta gospa je nedvomno zelo spodobna. (“Kdor v lepi stvari vidi kaj grdega, je pokvarjen”, je že davno oznanil Oscar Wilde. Tako tudi tisti, ki si izraza “razdeljak” ni prevedel kot “prečka” v laseh …)

Na čelo se ji suka droben kodrček, ki ublaži sicer strogo frizuro, na zatilju pa je zelo dolga kita, trdno zvita in speta s frkietami. Uhani so najbrž zlati, ne da pa se ugotoviti ali so murčki ali ne. Obleka ali bluza kaže kožuolco – majhen stoječ ovratnik in ob strani dva ali tri okrasne ruobčke, na sredini pa dva svetla gumba v obliki kroglic. Če sta medeninasta ali iz kakšnega drugega materiala je težko reči. Pomislila sem za hip, da je morda oblečena v kočemajko, vendar je blago videti pretanko za to – kočemajka je bila navadno debelejša in bi jo ženska nadela povrh bluze ali obleke.
 

O gumbih

To je vse, kar lahko rečem o sliki. Za spodoben prispevek je premalo, zato pa lahko napišem nekaj o gumbih, ki počasi izginjajo iz rabe, včasih pa so bili pomemben del obleke, saj so jo držali skupaj in hkrati krasili. Šivilje so imele pravico izbrati gumbe k oblačilu in pri tem prvancati kakšno malenkost. Pred dobo plastike so bili narejeni iz različnih materialov: lesa, kosti, biserovine oziroma školjk, medenine ali drugih zlitin, stekla, bakelita, roževine oziroma rogov, želvovine, za tiste najbolj kraljevske in premožne tudi iz srebra ali celo zlata, poldragih in dragih kamnov … Gumbe se navadno prišije skozi dve ali štiri luknjice, odvisno od trenutne mode in okusa. Štiri luknjice ponujajo možnost vzporednih ali navzkrižnih šivov. Bolj imenitni krogličasti gumbi imajo možnost šivanja od spodaj skozi posebno luknjico ali kovinsko zanko …

Za hišno perilo so največ rabili gumbe iz biserne matice, tj. notranje strani določenih školjk, podobno za spodnja in lažja vrhnja oblačila. Včasih so leseno osnovo preoblekli v košček blaga ali uporabili steklene gumbe. Za oblačila v lovskem stilu so še vedno obvezni gumbi iz rogov ali želvovine, lahko pa so jih nosili tudi na drugih oblekah, predvsem moških.

Oblike gumbov so večinoma okrogla ploščica, polkroglica, tudi tanek valjček z luknjama, bolj ali manj zabrisani geometrijski liki ali najrazličnejše oblike predmetov (roža, klobuček, srček), abstraktne oblike z vdelanimi dodatki iz drugih materialov, npr. dekorativni gumb, ki deluje že kot broška.

Gumbi vojaških oblačil so bili posebna sorta, največkrat iz kovine, ki se je morala vedno bleščati, predvsem pa ni smel noben gumb manjkati ali biti nemarno prišit, kar je bila dobra priložnost za vzdrževanja pokornosti in reda v vojski. (Beri: Jaroslav Hašek, Dobri vojak Švejk in druge). Pogosto so imeli vtisnjen ali reliefno vlit simbol vojske oziroma njenega rodu.

Po vojni je veliko zanimivih, celo razkošnih gumbov prišlo z oblačili iz Amerike. Tudi te so ženske, potem ko se je oblačilo strgalo ali predelalo, odrezale, shranile in vsaj nekatere uporabile na drugem mestu. Skoraj vsaka gospodinja je imela zbirko starih gumbov, ki so sčasoma postale le še zanimiv pripomoček za igro, pripovedovanje zgodb in učenje zgodovine oblačenja in mode.

Gumbe iz tradicionalnih materialov je v začetku druge polovice 20. st. jadrno izpodrinila plastika, čeprav so gumbi iz meni neznanih umetnih mas obstajali tudi že prej.

Dandanašnji so gumbi skoraj izginili, ker jih povsod nadomeščajo zadrge, tudi zelo dolge. Ostali so le še na srajcah in bluzah, moških oblekah in klasično krojenih vrhnjih oblačilih, plaščih, nekaterih tradicionalnih uniformah ipd.

Nikoli nisem imela časa, da bi se zgodovine gumbov “znanstveno” lotila, še “poguglala” nisem, sem se pa pogosto naslajala ob njihovih barvah in oblikah ter spominih in zgodbah, ki se jih držijo.

Podedovala sem poslikano pločevinasto škatlo z materinimi gumbi, precej podobna se je napolnila tudi v času mojega gospodinjenja. Tako so najstarejši gumbi iz sedanje zbirke stari najmanj sedemdeset let, kakšen tudi skoraj sto, nabirajo pa se še novi. Najbolj pisani, najlepši in največji so postali igrače ali material za ustvarjanje in učenje ter izginili v vrtec in šolo. Nekateri so reciklirani na hišnem tekstilu ali oblačilih, ostali čakajo priložnosti, da se pokažejo in morda služijo na drug način – kot dekoracija, nakit, slika …

Pred letom in pol pa se je pojavila priložnost, da svoje naključno skupaj zmetane gumbe nekoliko sortiram. Pristali so v starih kuvertah z napisi:

• “amerikanski” – rjavi gumbi za plašče, ki posnemajo vzorec želvjega oklepa in podolgovati ukrivljeni, kot da so narejeni iz kosti s kovinsko zanko za šivanje; pest rdečih gumbov čudne oblike za žensko obleko; rumenkasti z vstavkom iz ponarejenih biserov; stekleni, bleščeče črni za žensko obleko … Eden je velik za dojenčkovo pest in umetelno narejen – bil je edini vidni gumb na plašču, ostali, manj ugledni, so bili skriti pod letvico;
• “koščeni in roževinasti” – so različnih velikosti. Nekateri so bili že tolikokrat uporabljeni, požehtani in prekuhani, da se krušijo in postajajo luknjičavi;
• “kovinski” – pozlačene in posrebrene bunkice in rožice, a nobene take, kot jih ima ženska na gornji sliki; so pa vmes tudi zarjavele “duše” za razporek na moških hlačah, dalje aluminijasti srajčni gumbi, najbrž od kake vojaške srajce, drobne bunkice od polstenih copat pa tudi kaj modernejšega od prvih kavbojk.
• “leseni” – nekaj prav starih in oguljenih, z ostanki sive in rjave barve, različno velikih; nekaj novejših, okrašenih z vžganim vzorcem in takih, kot se jih nosi na kratkih plaščih “marsovcih” – kot za pol mezinca velike  palčke na trakcu;
• “preoblečeni” – osnova je lesena ali kovinska, preobleka je izvedena strojno ali ročno. Nekaj je preoblečenih z blagom, nekaj z usnjem in nekaj obkvačkanih – različno veliki so in raznih barv, lepi pa že dolgo ne več;
• “iz biserne matice” – različno veliki, lesketavi, precej obrabljeni in za zmeraj upokojeni. Sprašujem se, kako so jih izdelovali, nekatere tako majcene in z luknjico za šivanje od spodaj, druge nenavadno velike. Najbrž so jih na nek način stružili ali brusili in potem polirali. Razmeroma dragi so morali biti, čeprav precej razširjeni;
• “bakelit” – samo dva sta, s stare kamižole;
• “stekleni” – zelo lepi, rdeči in črni z vzorcem rože, polkrogle ali oponašajoč bisere in kristale; služili so za ženske obleke in bluze;
• škatlica “posebno lepih kompletov” za jopice, jakne, obleke in bluze iz raznih materialov, raznih barv in oblik – ne vem, zakaj sem jih dala posebej, najbrž zaradi števila oziroma nadaljnje uporabe (optimizem pa tak!);
• “vojaški” – veliki temnomodri s sidrom, z mornariškega površnika; medeninasti v dveh velikostih s tremi kronanimi levi ali panterji in šestimi srci – neznosno skrivnostni so in zelo stari; krona moje zbirke so. Le zakaj ne znajo govoriti?!

  Tu so še aluminijasti z reliefno peterokrako zvezdo z uniform JLA kmalu po vojni in podobni novejši od slovenske TO, pa še eden z množico peterokrakih zvezdic, ki mu ne vem izvora;

• “srajčni” – množica drobnih, raznih barv in velikosti od najbolj drobčkanih do tistih, velikih za noht – odvisno od tega, kaj je velevala trenutna moda; posebej so zelo stari srajčni gumbi iz kosti in biserne matice;
• “za moške hlače in telovnike” – temno sivi, rjavi, črni, veliki za noht na palcu,
• “posebno lepi” – pozlačeni in z rdečo ali črno zgornjo ploskvijo, pa še en kvadraten živo moder;
• “zgodnja plastika”. Kdo ve, če je res plastika, vsekakor je neka umetna masa, drugačna od sedanjih materialov, a med njimi je največ takih, ki so mi burili domišljijo že v otroštvu in so krivi, da se moje zanimanje za gumbe ni izgubilo. Raznih barv so od črne, rjave, oranžne, zelene in modre do nekaj prozornih in predvsem zanimivih oblik: rožice, rože in rozete, srčki s šopkom, klobučki, venčki, kroglice in celo eden, ki ima vgraviran vzorec. Ker so oblačila, na katerih so bili ti gumbi, včasih prebarvali, so se spremenili tudi ti – en srček je postal rjav, drugi je ostal oranžen, bela rožica je postala modrikasta itd.
• Potem je tu še škatlica v kateri so zveriženi “zavrženi poskusni odlitki” gumbov, ki so jih nameravali okoli leta 1961 delati v obratu Kovinoplastike, ko je bil oddelek plastike še v Pudobu; a so poskus opustili, ker ni bil donosen …

Seveda je sortiranje mojih gumbov precej zmedeno – enkrat po materialih, drugič po rabi, tretjič … ampak manj kaotično je vseeno, kot je bilo prej! Čez sedem let jih morda razporedim drugače, bolj sistematično …

Ob tej razpravi se bo vsak razumen pravičnik potrkal po čelu: Kdo pri zdravi pameti se gre brez prisile ukvarjat s starimi knofi?!… Resnično, povem vam: korona je bila kriva, ko je vse obstalo in smo bili tako prestrašeni, da si nismo upali niti do hišnih vrat … Ampak jaz nisem obstala. Jaz sem sortirala gumbe … pa ne da ne bi imela početi česa bolj koristnega, le izgovor je bil dober za tako jalovo početje, ob katerem pa sem spoznala, da je kaos v škatlah z gumbi ena redkih priložnosti na tem planetu, v katerih imam moč, da jih spremenim. In tako so moji sortirani gumbi kolateralna koronska pridobitev … Saj je pošteno, da imam tudi jaz kaj od korone?

Slovarček:

• frkieta: večja in močnejša lasnica za spenjanje kite
• kožuolca: majhen stoječ ovratnik, podoben ruskemu
• ruobček – okrasna guba
• kočemajka: vrhnji zgornji del ženske obleke, značilno oprijet v pasu in razširjen na bokih
• murčki: zlati uhani z emajlirano glavico črnca
• prvancati: pridobiti

Kraj: Vrhnika (?)
Datum: okoli 1910 (?)
Avtor: ni znan
Zbirka: dr. Vladimira Janežič
Skenirano: 14. 7. 2020
Oblika: fotografija