Skip to content

1976 Cerknica – Protestni shod v podporo Slovencem na Koroškem

26. 11. 2021

V Brestovem obzorniku št. 110 je bila 26. 11. 1976 objavljena ta fotografija protestnega shoda, ki ga je 13. 11. 1976 organiziral Notranjski študentski klub v sodelovanju z občinsko organizacijo zveze mladine v Cerknici. Pred spomenikom padlih v NOB se je zbrala cerkniška mladina s transparenti in protestirala, ker Republika Avstrija Slovencem na Koroškem ni omogočala uresničevanja vseh manjšinskih pravic skladno s 7. členom Avstrijske državne pogodbe. Protestno pismo, ki so ga potem poslali avstrijskemu veleposlaništvu, je prebral Rudi Debevc. Vsekakor slika, ki ponazarja duh tistega časa.

Po koncu 1. svetovne vojne, ko je država Avstro-Ogrska razpadla in je med drugimi nastala tudi nova država Kraljevina SHS, so morali politiki na pogajanjih v Parizu določiti tudi meje novih držav. Za Slovenijo je bila odločitev na zahodu že jasna, saj so zavezniki držali obljubo, dano v tajnem Londonskem sporazumu leta 1915 Kraljevini Italiji, da bo kot plačilo za vstop v vojno na strani Antante, dobila tudi slovensko ozemlje do razvodja Jadransko – Črno morje. To se je uresničilo z Rapalsko pogodbo leta 1920. Za Koroško, kjer so živeli nemško in slovensko govoreči prebivalci, pa so odločili, da bo pripadla državi, za katero se bodo prebivalci večinsko odločili. Plebiscit 10. 10. 1920 je pokazal, da je od 39. 291 upravičenih glasovalcev 58 % glasovalo za Avstrijo, 42 % pa za SHS. Tako so Korošci, razen onih v Mežiški dolini in na Jezerskem, ostali v drugi državi, ki že od začetka ni bila ljubezniva do njih. Raznarodovalni pritisk se je ves čas večal, posebej še z letom 1938, ko se je Avstrija priključila Hitlerjevemu rajhu. Mnogi slovenski izobraženci so izgubili službe, skoraj vse slovenske duhovnike so prestavili v notranjost Avstrije, vsa slovenska društva, tudi Mohorjevo družbo, pa so razpustili. Med vojno so številni slovenski Korošci odšli v partizane in to je bil skoraj edini odpor v Avstriji proti nacistom.

Ker je bila ob koncu vojne Avstrija (od leta 1938) del Nemčije, zavezniki pa so se ukvarjali tedaj z zapleteno novo ureditvijo te države, so šele leta 1955 zunanji ministri SZ, Velike Britanije, ZDA, Francije in “Avstrije na drugi strani” sklenili sporazum o usodi in statusu Avstrije. Sporazum, imenovan Pogodba o obnovi neodvisne in demokratične Avstrije (Avstrijska državna pogodba) prepoveduje Avstriji združitev z Nemčijo in ji nalaga nevtralnost, vzdrževanje zavezniških (tudi partizanskih) grobišč, za Slovence na Koroškem pa je ključni 7. člen, ki ji nalaga obveznosti do manjšin. Pripadniki manjšin imajo pravico do osnovnega pouka v slovenskem jeziku, do sorazmernega števila lastnih srednjih šol, v upravnih okrajih s slovenskim prebivalstvom pa je dopuščen slovenski jezik kot uradni jezik dodano k nemškemu. V takih okrajih morajo biti označbe in topografski napisi tudi v slovenščini. Dejavnosti organizacij, ki merijo na to, da slovenskemu prebivalstvu odvzamejo njegov značaj in pravice kot manjšine, so po 7. členu Pogodbe prepovedane.

A ni šlo po zavezah iz te pogodbe. Medtem ko je Avstrija na vse načine, tudi grobe (padali so celo daljnovodi), podpirala svojo manjšino na Južnem Tirolskem, ki je ostala v Italiji, in v italijanski zakonodaji sčasoma dosegla naravnost zgledno zaščito, se je na Koroškem zatikalo pri šolstvu, kulturi, najbolj očitno pa pri krajevnih napisih. Še v tistih krajih, kjer je oblast tu in tam le postavila dvojezične krajevne table, so bile kmalu podrte ali pomazane. Ob vsakokratnem praznovanju obletnice plebiscita pa je nacionalistični Heimatdienst organiziral pompozne proslave s parado, vse naperjeno proti slovenski manjšini. Ko je v 70. letih kancler Bruno Kreisky prišel v Celovec, da bi pomiril nacionalistične strasti, so ga izžvižgali. Slovenska služba državne varnosti je zato 18. 9. 1979 poizkusila izvesti teroristično dejanje v Velikovcu, a se je ponesrečilo. Agent in agentka službe sta v tamkajšnji muzej prinesla eksploziv, ki pa je prezgodaj eksplodiral, agent je bil hudo ranjen (izgubil je nogo), poleg njega še uslužbenec muzeja, agentka pa je ušla, a so jo pred mejo prijeli. O tem je avstrijsko časopisje veliko pisalo. Agenta sta bila potem obsojena vsak na 4 leta zapora, a so ju po 6 mesecih zamenjali z dvema vohunoma avstrijskih oboroženih sil v Jugoslaviji. Pritisk na slovensko manjšino pa se je nadaljeval. Pravno rešitev za upor je kasneje našel slovenski odvetnik na Koroškem. Skozi kraj, ki bi moral imeti označbo tudi v slovenščini, je namerno vozil prehitro, kazni za prometni prekršek je ugovarjal in čez leta stvar pripeljal pred ustavno sodišče na Dunaju, ki je razsodilo, da ni odgovoren za prekršek, saj kraj ni imel označbe v slovenskem jeziku in tako slovenski voznik ni bil po predpisih opozorjen, da pelje skozi naselje. Sodba je v Avstriji, še posebej na Koroškem, zelo odmevala. V državi z večstoletno pravno tradicijo jemljejo sodstvo skrajno resno. Zmerjanje sodišč s krivosodjem ali govorjenje, da bo kdo sodniku strl jajca, je tam nepredstavljivo.

Zlasti po vstopu Slovenije v EU pa so se razmere zelo izboljšale. Leta 2011 so se koroške oblasti sporazumele z vsemi tremi predsedniki slovenskih organizacij, skoraj soglasno je sporazum podprl tudi avstrijski parlament. Na Koroškem so sedaj dvojezični krajevni napisi v 171 vaseh, kjer je delež slovensko govorečega prebivalstva več kot 17,5 %. Slovenska manjšina je sedaj prvič omenjena v deželni ustavi, deželna vlada pa mora vsako leto pripraviti poročilo o položaju slovenske manjšine na Koroškem. Zvezna vlada je poplačala dolgove slovenske glasbene šole, dežela pa je uredila nemoteno nadaljnje delo te šole. Povečala se je tudi gmotna podpora manjšinskim organizacijam. Časi nadutega obnašanja Heimatdiensta in koroških svobodnjakov nekdanjega vodje Jorga Haiderja do slovenske manjšine so očitno minili, nastopa čas strpnosti, sodelovanja in jezikovno-kulturne raznolikosti. Ob lanski stoletnici plebiscita se je avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen v Celovcu koroškim Slovencem v slovenščini opravičil za vse krivice in tegobe, ki so jih preživeli v Avstriji. Pomembna gesta. Za slovensko manjšino sedaj še ni vse tako, kot bi moralo biti, a razmere in s tem vzdušje na Koroškem so v primerjavi s preteklostjo spodbudni.

Viri:

  • Enciklopedija Slovenije I, str 139
  • Enciklopedija Slovenije V, str. 273 – 287
  • Obrambni boj je končan, Sobotna priloga Dela, 24. 7. 2021
  • Če ne bomo pozorni, bo 7. člen ADP samo še pravna zgodovina, Sobotna priloga Dela, 7. 8. 2021
  • Brestov obzornik št. 110

Kraj: Cerknica
Datum: 26. 11. 1976
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Gornik – arhiv Brestovega obzornika
Skenirano:  21. 7. 2011
Oblika: skenirana datoteka

One Comment leave one →
  1. Ivanka Gantar permalink
    26. 11. 2021 08:01

    Profesor Zupan bi bil vesel.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: