1955 Dolenje Poljane – Kapela Žalostne Matere božje

Slika je iz zapuščine Alojza Tomca, letnico pa sem ji določila zgolj po občutku glede na vrsto in barvo fotografskega papirja ter svojih spominov. Miniaturna sličica mi je bila že na prvi pogled domača, ko sem prebrala zapis na hrbtni strani, pa je bilo jasno zakaj: Dolenje Poljane so, kapela Žalostne Matere božje sedem žalosti, pogled z vaške poti proti severu – prav tu sem stala, ko sem kapelo kot otrok na obisku v materini rojstni vasi prvič zagledala. Mimo nje vodi precej dobro nasut kolovoz, na desni je nekaj drevesc, mogoče na pol divjih sliv, ni pa jasno, kaj je silhueta na levi – možak, ostrnica ali kaj tretjega.

Imela sem kakih pet let, ko me je dejstvo, da imajo na Poljanah takšnole cerkev in na takem mestu, čisto navdušilo. Morda zato, ker je bil pogled od tukaj na dolino ter Snežnik, Javornike, Križno goro in neznana gorovja daleč v ozadju, tak zelo veličasten, prav mističen, in zame prvi v življenju take vrste. Od tam se mi je zdelo mogoče samo odgnati se od tal in poleteti v tista slikovita prostranstva … Veliko pozneje sem ugotovila, da se od tam v jasnini vidi celo Triglav – ni čudno, če me je zamikalo leteti tja.

Nekako strahoma pa sem se vsakokrat približala kapeli in skozi rešetkasta vrata pokukala noter, k neskončno žalostni Mariji, ki s srcem, prebodenim s sedmimi meči, drži v naročju mrtvega sina. Nihče mi ni imel časa pojasnjevati kaj starodavna skulptura pomeni, zakaj toliko mečev, zakaj Marijin v nebo zazrti obupani obraz in mlahavo telo v njenem naročju. Vtis je ostal tak, kot je nastal – presunljiv do srca, simbol vseh mater sveta, ki so kdaj objokovale mrtve sinove. Enak, kot je ostal v spominu pogled na solzni obraz stare mame, ko se je spominjala svojih med drugo svetovno vojno pobitih sinov. Zame – otroka, je bil tisti pogled v kapelo kot še eno srečanje z grožnjo neznanih strahot, ki se mi lahko zgodijo, kot so se zgodile Mariji, stari mami in drugim poljanskim ženam. Ja, nekak prastrah me je stisnil pri srcu ob pogledu na tisti kip in zajokala bi bila od hudega.

Moji otroški obiski na Poljanah niso niti enkrat minili brez omenjanja vojne, požigov, pobojev – to je bilo neizbrisno vtisnjeno v življenje vasi. Spomini na vojne dogodke so se vedno znova vsilili med vsakdanje stavke: “Ko je bila še ta stara hiša”… “To je pa še naš Tone naredil…” “Ko je Janez prišel od vojakov…” “Ivana so pa na Rab …” “Lipa se še ni čisto obrasla, bila je čisto ožgana… ” “Na velbu, ki je edini ostal po požigu, še vedno tolče ven črno, ne da se prebeliti z nobenim apnom…” “Tisto leto, ko smo hodili obdelovat iz Iga vasi”…” “Joj, takrat, ko so jih pobili v naši kašči…” Niso mi pripovedovali celih zgodb, tudi če sem vprašala. Kot da se ne bi hoteli spominjati, toda pozabiti tudi niso mogli, nobeden – ne stari starši, ne tete in stric, ne sosedje. Kako bi tudi mogli. Žalostna Mati božja v kapeli nas vasjo pa je jokala za njih, še preden se jim je zgodilo vse tisto hudo …

Kapela Žalostne Matere božje na Dolenjih Poljanah je bila prvič omenjena leta 1771, leta 1864 so jo povečali, leta 1912 sezidali zvonik. Med prvo svetovno vojno je po ljudskem izročilu tudi poljanski zvon končal kot surovina za topove in so zato dolinci dražili Poljance, da zvonijo s košem, saj si dolgo niso mogli privoščiti novega. Janez Kebe citira župnika Janeza Kromarja, ki je zapisal, da je (prvotni, op. M.O.) “zvon kupil Janez Truden s št. 9 za 400 kron (rojen na št. 1 pri Mežnarjevih leta 1832, bil je samski). Za novi zvonik ima največ zaslug Alojzij Strle s št. 10 (Gorenji Knaus), ki je večino vse dal.”

Še naprej prepisujem iz Kebetove knjige:

“Kip Žalostne matere božje so po ljudskem izročilu prenesli iz cerkve sv. Andreja, ko so zgradili kapelo. Kapela ni imela svojega premoženja … (Drugi, op. M. O.) zvon je bil ulit leta 1924, težak je 75 kg in ima glas F. Pred leti je fasado zvonika brezplačno obnovil domačin Alojzij Okoliš.” No, na tej sliki je fasada še okrušena in tisto popravilo se je moralo zgoditi nekje konec šestdesetih ali v sedemdesetih letih; spomnim se, da so ga omenjali.

Umetnostnozgodovinski opis kapele na Dolenjih Poljanah pravi, da je “na kamniti ‘menzi’ v polkrožnem zaključku zanimiva lesena baročno ekspresivna plastika Žalostne Matere božje s sedmimi meči. V naročju drži Jezusa, ki je z glavo in telesom v krivulji obrnjen proti gledalcu. Mati je od bolečine dvignila glavo proti nebu, držeč v levici zmečkan robec. Obraz je ekspresiven. V župnijskem arhivu se plastika omenja leta 1789.”

Ob Mariji v tej kapeli sta takrat pred davnimi leti stali dve vazi papirnatih vrtnic v roza barvi, natanko takih, kot so jih imeli Okoliševa – se pravi naša – Mama na ta nizkem kuastlne, pritrjene v loku nad porcelanastim kipom Marije v pobožni in ponižni, vdani drži … So se Mama v svojih molitvah pogosto zatekali k njej po pomoč? So se iz dneva v dan zgledovali po njeni ponižnosti in potrpljenju ter upali na plačilo na onem svetu? Gotovo.

Kdo ve, ali bi se brez tega zapisa spomnila, kaj gledam. Tako pa se je v trenutku vse povezalo in spomini so lahko privreli na svetlo.

To je še en posnetek te stavbice z zahodne strani, v enaki kvaliteti in iz verjetno istega časa, ne upam pa si trditi, da sta nastali istega dne, kajti drevesca na desni onkraj ceste se zdijo olistana, na prejšnji sliki pa ne. Zadaj se vidijo senožeti na pobočju Kovarnika. Tudi zadnji strani obeh sličic sta različni: na eni piše Dolenje Poljane v rokopisu, ki ni Tomčev, na drugi je žig ljubljanskega fotografa z Aleksandrove ceste. Če bi vedeli, kdaj se je Aleksandrova cesta preimenovala v neko drugo, bi to lahko bila oporna točka za bolj točno določitev časa nastanke druge fotografije. Tako pa nič. S sličice nas gleda dobrovoljna skupina moških in žensk, po vsej verjetnosti izletnikov, kakršni so na Tomčevih slikah pogosti. Ali je stoječi moški na levi Alojz Tomec, si ne bi upala trditi, zdi pa se kar mogoče.

Malce nazaj od fotografovega stojišča, kjer se reče Na ravnici, so Poljanci imeli prostor, kjer so sušili in pozneje, ko so ga dvignjenega nad kuriščem v ograjeni jami še dodobra previdno presušili, tudi trli lan. Sama sem prav tam edinkrat v življenju videla, kako se je na tanko razprostrti populjeni in že oriflani lan sušil – nemočno je “lježou ku lan“, prepuščen dežju in soncu, da bi ovojnice stebel preperele in se potem med trtjem oluščile in odpadle ter pustile za sabo dragocena vlakna za hodnienu platno. A do njega je bilo še veliko korakov.

Je Lojze Šmuc fotografiral cerkvico ali pa je Lojze Tomec njemu zaupal razvijanje filma? Ali …?

“Na Stareslike je več slik Foto Turist. To je bil fotograf, ki je pri nas fotografiral ali pa vsaj razvil kakšno sliko,” je hitro ugotovil naš urednik.

Slovarček:

• ta nizki kuastln: predalnik
• oriflan lan: lanena stebla, s katerih so s posebnim postopkom že potrgane semenske glavice
• leži ku lan: zelo je bolan, leži nepremično, ne more si sam pomagati (narečna prispodoba)
• menza: tukaj oltarna miza
• hodnienu platnu: doma pridelano laneno platno

Viri:

• Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem, Zal. družina, Ljubljana, 1996
• Miloš Toni, Cerknica, december 2021, pisno
• M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, Kmečki glas, Lj., 2004

Kraj: Dolenje Poljane
Datum: 1955(?)
Avtor: Lojze Tomec, Foto Turist – Lojze Šmuc
Zbirka: prof. Anda Tomec
Skenirano: 30. 1. 2020
Oblika: 2 fotografiji