Skip to content

1916 Dolenje Poljane – Ate in Mama

26. 11. 2020

Za to sliko ne vem, ali sta na njej resnično moja stara starša, Anton in Marjeta Okoliš, kajti našla sem jo šele nedavno v zapuščini moje mame med slikami, ki jih je starejša sestra dobila domnevno od sorodnika iz Podloža, kjer so bili Mama doma. Vsaj ženska se mi zdi podobna tisti na spodnji sliki, kakršno sem poznala tudi jaz.

Da sta onadva, pritrjuje obleka ter spol in starost oseb na sliki, ki se nekako ujemajo s časom, ko so bili moji stari starši in njuna prva dva otroka stari toliko kot tile na sliki. Da morda nista naša Ate in Mama pa govori to, da slika nikakor ne izvira z Dolenjih Poljan, tam je med vojno vse zgorelo, poleg tega je nikoli prej nisem videla niti pri kakem drugem sorodniku. Med nastankom obeh slik je kakih štirideset let razlike in je tudi zato podobnost minimalna. Ženska, ki se mi zdi podobna naši Mami, bi bila lahko tudi katera od njenih sester, je pa res, da so bile vse mlajše od nje. Naj bo kakorkoli, toda pri Okoliševih je bilo nekako takole:

Stari oče je bil enako kot žena rojen leta 1886 in je bil ob začetku prve svetovne vojne star 28 let. Kdaj točno je bil mobiliziran v avstro ogrsko vojsko ni znano, začeli so menda z vpoklicem letnikov 1894. Doma je pustil ženo z dvema otrokoma: Marjeto, ki je bila rojena 1910 in je dobila ime po materi ter sina Toneta, rojenega leta 1912 in imenovanega po očetu.

Nekako težko si predstavljam, da bi zgornja slika nastala ob očetovem odhodu na vojsko, bolj logično se zdi, da je prišel morda na dopust ali okrevanje, čeprav po drugi strani zgleda tukaj prav čil in zdrav in ne kot ob koncu vojne, ko je imel številne ozebline, hud revmatizem, poškodovano oko in kdo ve kaj še. Bojeval se je na Tirolskem, kjer je skoraj zmrznil in dobil tako hudo revmo, da tudi jesti ni mogel sam in so ga morali pitati -tega so se hčere dostikrat spominjale … Kdo pa je dečku na sliki sešil suknjič, ki posnema vojaško uniformo? So bili tako navdušeni nad vojno? … (Saj zdaj pravzaprav ni drugače – vojaška oblačila so praviloma funkcionalna in udobna …)

Naš Ate so v Iga vasi imeli brata Janeza z ženo Alojzijo, poleg tega pa še sestre Malko, poročeno v Cerknici, Mico, poročeno v Viševku in Johano, ki je bila menda doma za teto, poleg tega pa še najstarejšo polsestro Franco. Njihov oče so imeli namreč prvo ženo od Lohnetovih s Knežje Njive, drugo pa od Županovih iz Kozarišč in z njo štiri otroke.

Tudi Atetu in Mami je bog dal veliko otrok, ne da bi vprašal, kako jih bosta preživela:

Prva dva, ki sta mogoče otroka na sliki, sta kot rečeno rojena leta 1910 in 1912, nato je leta 1914 prišla Rezka, za njo leta 1916 dvojčka, ki sta kmalu po rojstvu umrla, sledili so 1918 Angela, 1919 Janez, 1920 Julka, 1922 Micka, 1924 Zofija, 1926 Francek, ki je tudi umrl kot otrok in nazadnje leta 1928 Lojze. Otroci so se zdržema rojevali tudi med vojno – pomeni, da so Ate morali vmes priti domov ali pa so bili mobilizirani že bolj proti koncu, kar pa ni posebno verjetno.

Ko je bilo prve vojne konec, sta poleg dela na domačiji pozimi Ate in sin Tone vsaj nekajkrat šla gozdarit na Hrvaško, drugi pa so se prebijali doma, kot so vedeli in znali … Moja mama se je pogosto spominjala: “Od malega smo vsi delali kot ura! Od vidga do vidga, v petek in svetek! … Ampak lačni kot po drugih hišah pa nismo bili nikoli. Naša Mama so znali vedno tako prekreniti, da je bilo dovolj hrane. Pridelali smo velike pregraje krompirja, mernike fižola, nasušili velikansko skrinjo sadja, naribali ogromne kadi zelja in repe, vzredili dva prašiča, velika “ko konja”, odredili vsako leto eno tele in če ga je bilo kaj več, posnemali mleko in delali puter …”

Teta Reza je pripovedovala, kako so pozimi najmanjši otroci sredi hiše na tleh s kladivom tolkli suhe hruške, da so jih lažje prežvečili, moja mama pa, kako je vsak od otrok skrbno sušil na peči svoj ograbek lešnikov, ki jih je sam nabral za hude čase, a tudi za igro (n. pr. “Pod ketem? Pod letem!”) Nabirali so žir in makunce, mavrahe, lisičke in jurčke, lovili polhe in težku če ne kdaj tudi raubšicali. V Šilcov ali kateri drugi malen v Vrhniki so nosili mlet ali phat pšenico, ječmen, ajdo, oves in proso, v Retje ali na Parg pa tkat lan vse tja do leta 1954. Fižol in okopavine so morali braniti pred divjadjo, sadje jim je rad razlomastil medved, krompirja, pese in kavre pa je vseeno moralo biti dovolj za ljudi, prašiče in kokoši. Pozeba na Poljanah ni škodila, tako da so imeli tudi dovolj orehov.

Med drugo svetovno vojno sta Ate in Mama v partizanih izgubila sinova Toneta in Janeza ter zeta Ivana, izropali in dvakrat požgali so jim domačijo, ter jih kot druge Poljance, ki jih niso odvlekli na Rab, pregnali z doma. Svojo zemljo so potem iz Iga vasi hodili obdelovat bolj ali manj na skrivaj, sejati pa so smeli le koruzo in žito, če se prav spomnim – nič takega s čimer bi se lahko okoristili partizani. Stanovali so vsi neznosno nagneteni v majhni sobi pri Uoščievih v Sigi, tako da so Ate vsemu navkljub šli in na Poljanah s krajniki pokrili požgane zidove in si uredili zasilno bivališče. To je bilo po prvem požigu, ko so bili izdani, da imajo sina v partizanih. Med roško ofenzivo konec julija 1942 pa so požgali vso vas in spet tudi tisto, kar so Ate že obnovili.

Ta slika je nastala okoli leta 1955. Na ruševinah stoji na novo sezidana hiša, ožgana lipa pred hišo se je obrasla, najmlajši sin bo vsak čas ali pa je ravnokar pripeljal nevesto, pri njima pa sta že dva vnuka od desetih. Hči Marjeta je z možem in štirimi otroki na Štajerskem, kamor so šli hkrati z drugimi kolonisti; vdova Rezka se je poročila v Iga vasi in rodila drugo hčer, Angela ima moža in mlajšega sina v Malem Ločniku, Dušan pa je tu na Poljanah. Julka še dela v starotrškem Dijaškem domu, Micka je nekje okoli doma, njena hčerka pa tu pri starih starših. Zofija se z možem loteva gradnje hiše in Lojze je že zagospodaril na Poljanah. Morda prav to leto ali pa kakšno nazaj so končno kot zadnja vas daleč naokoli dobile elektriko tudi Poljane.

Življenje se je končno nekoliko umirilo, a je še vedno težko. Kmetija terja ogromno dela, da bi preživeli ljudje in njihove živali, pa še država jim ni prav nič naklonjena, vendar pa obveznih oddaj živil in lesa že nekaj let ni več. Nobenih olajšav nimajo, davke je treba plačevati, zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja zanje še dolgo ne bo. Poljanci ostajajo skromni garači, ki se preživljajo z gozdom, majhnimi njivami, lazi in nekaj živine.

Naša Mama so bili mojstrica preživetja, saj se niso imeli na koga zanašati, zato niti en prahec dobrin ni smel v potrato, niti en korak ni bil narejen v prazno, zdi se, da so varčevali še z besedami. Ko je prišla nevesta v hišo, jo je pretreslo, da so ji Mama nekoč, ko se je že visoko noseča odpravljala na njivo, v roke potisnili še košaro pepela in rekli, “Na, da ne boš prazna hodila, potresi spotoma ta pepel na vrtu!” …

Posebno Mama pa so bili neverjetno veseli vsakega, ki je prišel na Poljane. Četudi popoln tujec, je prišlek pri Okoliševih na klopi pod lipo za dobrodošlico vedno dobil hruškove vode, za domov pa še pest orehov ali škundrov. Najmanj to. Ate pa so posebno na stara leta, ko niso mogli več delati, dan za dnem, oprti na kljuko, ure in ure sedeli na klopi pod lipo in čakali znancev, novih obrazov, novic in skupnih spominov. Šole in gostilne po vojni na Poljanah ni bilo več, prihajali pa so sorodniki, znanci, lovci, gozdarji …

Že ko je Verica s slike imela kaka tri leta, so šli Mama, vdana in pobožna ženska, z njo vsako nedeljo čez Cerulak in Šico v Stari trg k maši in se spotoma ustavili pri hčeri Rezki v Sigi. Vedno so prinesli vsaj pol, če ne cel hlebček “zavitega” kruha, tistega “ta pisanega” – bil je videti kot potica, čeprav je bil spečen iz prav tanke plasti belega testa, ostalo pa iz črne, makunčeve ali koruzne moke. V Sigi ga takrat niso bili več tako zelo potrebni, a Mama vseeno nikoli niso prišli prazni. Tudi hči, ki se je še pred vojno pri očetovi sestri v Viševku, potem pa še pri sorodniku v Cerknici izučila za natančno in navdušeno šiviljo, je bila kakor Mama od sile iznajdljiva, varčna, gospodarna in delovna, prav tako njen mož. In prav kot Mama je tudi ona do smrti nadaljevala z navado obdarovati vsakogar, ki se je vsaj približal njihovi hiši. Vedno je imela škundre, pozneje tudi tašce, pa sadje, mleko in mimogrede je podarila torbo jabolk, sliv ali hrušk, pa tudi kozarec medu, zajca, kokoš ali vsaj mačko …

Našo Mamo sem zadnjič videla tisti konec poletja, ko sem potem šla v srednjo šolo. Mogoče je bila Velika maša, ko sva šli z mamo na Poljane in ko sva se odpravili domov, so naju šli Mama spremit do Porobka. Tam na začetku gozda so segli nekam za obleko in mi stisnili v roke nekaj zelenega. Bil je bankovec za 500 dinarjev: “Na, da boš imela!” Bilo mi je nerodno, mama je poleg mene vpila, da ne smem vzeti, naj imajo Mama zase in kje so sploh dobili denar, pa da jaz ne rabim, saj bom imela štipendijo, pet tisoč. Pa so Mama vztrajali: “Le vzemi, saj mogoče ti ne bom mogla nikoli nič več dati!” Tako je denar ostal meni, mama ga je spravila, da ga jaz ne bi kje zgubila …

Da so Mama umrli, mi je čez mesece, pravzaprav skoraj leto dni pozneje mama pisala v internat. Prepozno je bilo in jaz predaleč od doma, da bi lahko prišla na pogreb … Tudi ko so čez tri leta pokopali Ateta, me iz enakih vzrokov ni bilo tam …

Slovarček:

  • od vidga do vidga: noč in dan
  • kljuka: preprosta kljukasta palica za oporo pri hoji
  • težku če ne: najverjetneje
  • raubšic: krivolov
  • malen: mlin
  • prekreniti: urediti
  • škunder: posušen jabolčni krhelj
  • makunce: plodovi drevesa mokovnika
  • tašce: flancati
  • puter: surovo maslo
  • Pod ketem ?- Pod le-tem!: otroška igra z ugibanjem, pod katerim prstom je skrit lešnik, posebno priljubljena na silvestrovo med čakanjem na novo leto

Viri:

  • Malka Kandare, Stari trg, november 2020, ustno
  • Marija Miklič, Cerknica, 2014, ustno

Kraj: prva slika ni znano, druga Dolenje Poljane
Datum: prva slika domnevno okoli 1916, druga okoli 1955
Avtor: za obe sliki neznan
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 2. 11. 2020
Oblika: 2 fotografiji

One Comment leave one →
  1. francmazi permalink
    26. 11. 2020 16:57

    To ni samo lepo napisana zgodovina ene družine, ampak dragocena freska o življenju večine naših notranjskih prednikov v prvi polovici preteklega stoletja.

    Liked by 2 people

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: