1930 Stari trg – Okolišev Tone z Dolenjih Poljan

Tone je na sliki star najmanj 18 let, raje nekoliko več. S Poljan je najbrž peš prišel v Stari trg, nato ga je avtobus odpeljal proti Rakeku. Je bil namenjen naprej z vlakom? Če bi šel delat na Hrvaško, bi šel najbrž s Poljan na dolenjsko stran v Žimarice in tam na vlak proti Karlovcu … Ali pa je tistega dne iz avtobusa izstopil že prej – morda v Cerknici, kjer je živela teta Malka, materina sestra? Kdo ve …

So pa pripovedovali, da je šel Tone delat na Hrvaško z očetom, ko je bil še deček. Opravljal je službo “fantka”(če bi bil Babnopoljec, bi se temu reklo, da je bil “kalibar” – skrbnik kolibe, v Loškem Potoku pa “kuharček”). “Fantek” je zjutraj vstal pred vsemi, skuhal zajtrk v kotlu, po njem pomil in pospravil posodo, prinesel vodo, pripravil drva, skuhal kosilo oziroma večerjo, skrbel, da ogenj ni nikoli ugasnil, a tudi ne preveč gorel – bil je skratka odgovoren za prehrano in vse možno udobje sekačev v surovem gozdnem okolju. Včasih sta bila “fantka” dva – kako je bilo v Tonetovem primeru, ne vemo. Povedali pa so mi, da je nekoč gozdarska baraka, za katero je skrbel, pogorela in je zato moral oče poravnati nastalo škodo drugim delavcem. Lahko si mislimo, kako se je deček počutil ob očetovem rohnenju in očitkih … namesto, da bi kaj doprinesel k zaslužku, je napravil še škodo in dolg!

O življenju Toneta Okoliša vemo pravzaprav zelo malo – samo to, da je bilo skromno in trdo, torej nič drugačno kot življenje drugih Poljancev. Ostal je samski in brez otrok, preživljal se je z delom na domači kmetiji in priložnostnim delom, umrl pa mlad, star dvaintrideset let. Glede na to, da je bil prvi sin, je bilo zanj najbrž predvideno, da bo nekoč prevzel kmetijo, a zgodilo se je vse drugače.

Ko se je začela vojna, je šel Tone že zgodaj v partizane, ne vemo pa, ali sta šla skupaj z bratom Janezom ali vsak zase. Nazadnje je bil Tone pripadnik Komande notranjskega vojaškega področja. Umrl je 10. septembra 1944 pri kapelici na Marofu, kjer so ga obstrelili in do smrti mučili domobranci. Po nekaterih pripovedih je hotel tistega dne s kolesom z vzhodne strani doline nekam proti Pudobu, saj je po vsej dolini pokalo in ljudje so bežali pred domobranci, ki so napadali iz Loškega Potoka preko Racne gore. Že blizu Marofa je bil, ko naj bi ga neka ženska opozorila, da so v bližini skriti “ta beli”, a nazaj tudi ni več mogel. Blizu kapelice ga je ustavil rafal, ki mu je prestrelil noge … Mrtvi Okolišev Tone je imel na čelu izrezano zvezdo, glavo poškodovano, prste pomečkane – tega se je do svoje smrti v grozi spominjala Tonetova sestra Zofija …

Ladica Štritof, ki je na mrtvega fanta s Poljan naletela, ko je s spremljevalkama hotela po hajki domov v Markovec, se prav tako pretresena spominja dveh krakov zvezde na njegovem čelu in tretjega z neravnim obrisom, ker je bajonet poškodoval kost na sencih …

Tone Okoliš je pokopan v družinskem grobu v Viševku, kamor so že dve leti prej zakopali mlajšega brata Janeza, ubitega v Jermendolu. Njuni imeni sta vklesani v kamen spomenika na Ulaki, ki je postavljen v spomin padlim v NOB iz Loške doline. Dvakrat požgano domačijo na Dolenjih Poljanah sta po vojni trudoma obnovila ostarela starša z mladoletnim sinom in tremi hčerami.

Premalokrat pomislim, kakšna milost je, da mi ni bilo treba doživeti teh strahotnih časov …

Razoglav, v ponošenem suknjiču, a v beli srajci s svetlo kravato in telovnikom in z roko v žepu se je postavil Tone Okoliš pred fotografa. Za njim je moška postava v klobuku in dve hiši, vendar še vedno premalo, da bi ugotovili kaj več o nastanku fotografije.