Preskoči na vsebino

1979 Rakek – Vstopnica za maturantski ples

21. 12. 2021

Na sliki je moja vstopnica za 30. tradicionalni maturantski ples. Bil je v Jamski restavraciji v Postojni 21. aprila 1979. Vsak je moral kupiti vstopnico zase in za svoje spremljevalce. Spomnim se, da z menoj ni hotel iti nihče. Mama bi šla, če bi bil kmetijski sejem s prašiči in kravami. Ata še na dva deci v gostilno ni hodil. Spremljala sta me stric in prijateljica. Vstopnica je stala 100 novih jugoslovanskih din (10.000 starih din). To je bil un »ta rdeč« z jezdecem na konju. Poprečna plača tistega leta je bila 7.393 novih din (starih 739.300).

S plesa se ne spomnim prav nič. Uporabila sem prvo pomoč, in sicer glas ljudstva. Vprašala sem mojo sosedo in sošolko. Se spomni še manj kot jaz. Še tega ne veva, kdo nam je igral. Porabila sem še drugo pomoč – klic v sili. Klicana se tudi ni nič pomembnega spomnila.

Z nezakonskim možem sva šla enkrat leta 2009 k Čuku na pico. Parkirišče je bilo popolnoma zasedeno, kot da kaj zastonj dajejo. Pa niso. Takoj ko sva vstopila skozi glavna vrata, sva zagledala veliko tablo s še večjim napisom (ja, ja, so leta tle) »Srečanje maturantov 69«. »Lej k majo štirideseto obletnico mature, ha, ha,« sem rekla. Potem sem se pa spomnila, da bom imela jaz pa trideseto in sem takoj nehala s tistim »ha, ha«.

Nekaj dni kasneje me je doma čakala lepa modra kuverta, ki pa ni bila s FURSA. Poslana je bila iz Prestranka. Ker tam nikogar ne poznam, sem morala takoj pogledat, če ni spet kakšna veriga svetega Antona ali kogar koli že. Piše moja sošolka Tanja in me vabi na praznovanje tridesete obletnice mature v Jamski dvorec z živo glasbo in za to hoče imeti 40 evrov. Štirideset evrov – mater je potratna.

Ker sem bolj zapečkarske sorte, sem vprašala strokovnjaka domorodca, kje pa je Jamski dvorec.
– Kaj niste imeli maturantskega plesa?
– Smo.
– Kje pa?
– V jami.
– No …

Nič no. Tisto ni noben dvorec. Ker če je tisto dvorec, je naš skedenj pristava in to podarjena s strani Franca Jožefa, kar pomeni, da ima že zgodovinsko vrednost. Saj dosti mlajši pa ni.

Živa glasba – za koga in zakaj, če pa imamo doma dvesto CD-jev, od Avsenikov do Pankrtov. Saj poslušam samo Mlakarja, ampak imam jih pa. Tudi ta druge.

Sem si rekla, da ji bom že napisala ta svoje, ko ji bom poslala tiste krvavo zaslužene evrčke. Potem pa mi je v glavo šinila genialna ideja (to sem, kaj čmo) – naredila bom brošuro, skenirala slike celega razreda po letnikih in dodala anekdote, tiste, ki se jih spomnim in bom dala vsakemu eno brošuro. Sem v mislih že cel tekst napisala.

Nezakonski mož, ki ne želi biti imenovan, mi je tudi povedal, da zdaj pa res rabim nove šolne, ker tridesetletnica mature pa tudi ni vsak dan, kaj šele vsako leto. Nameravala sem si kupiti tudi novo obleko. Teden prej sem jo videla v auslogu a nisem imela časa, da bi šla v trgovino. Potem sem naštudirala, da imam dovolj oblek in šolnov in bom šla kar v kavbojkah in to tistih ta najožjih, pa najbolj elastičnih, da me ne bodo preveč tiščale, pa naj vidjo, da še pri petdesetih nimam niti kile preveč. Mater sem žleht. Potem pa so se desetega maja 2009 zgodile »Solzice« – ranjeno koleno. Problem primernih oblačil za obletnico mature je bil rešen. Bila sem kriplasta in na bolniški pa sem lahko doma v miru premišljevala: »Bohved kako se imajo na obletnici!?«

Kraj: Rakek
Datum: 1979
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 26. 9. 2021
Oblika: dokument

One Comment leave one →
  1. 21. 12. 2021 08:05

    Umetnica pisanja in umetnica življenja si! Pa zabave tudi!

    Liked by 4 people

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: