1948-1953 Gorenje Poljane – Trata tete Mici

TRATA TETE MICIMoja trata ni kaj posebnega. Zelena je pač, da jo ljubijo oči, a tudi pleveli, deževniki, krti, mačke in ptiči. Na njej najdeš vse mogoče travniško rastlinje, vseh sort tri in tudi kakšno štiriperesno deteljico, preraščajo jo blazine materine dušice, trpotci in regrat, marjetice in kresnice, avgusta se na njej modrí tudi kakšen cvetoč potrošnik; saj veste, rastlina s tem imenom. Spomladi vznemirjeno pričakujem, da ozeleni in zacvetijo prvi divji žafrani – julke, lunke ali cele-bele jim rečemo. Poleti svojo trato občudujem, ker je moja edina, čudovita in dragocena, jo grabim in včasih celo zalijem, pozimi blagrujem njen spokojni počitek pod snegom. V mirnih poletnih jutrih kdaj pa kdaj bosa in še v pižami zahlačam po njenih rosnih bilkah in se prijetno zdramim ob pogledu na svežino zelene trave in modrine neba – najlepše barvne kombinacije na svetu. Ne vem, ali je Kneipp predvidel pri svojem zdravilnem »bosanju« tudi učinke modre in zelene barve, a rezultati so vsekakor poživljajoči …

Velikokrat pustim, da zraste rastlinje visoko čez gležnje in več – ne le zaradi lenobe. Nočem biti kot nekateri mestni tratarji, ki se vsak konec tedna penijo za svojimi rohnečimi stroji z zamaknjenimi pogledi in božjastno kontemplirajo sem in tja, gor in dol po svojem vrtiču v neskončnost. Zdi se, kot da sta hrup in smrad kosilnice tisto, kar jih prestavi v blaženo ali kako drugače spremenjeno stanje zavesti. Na svojo lenobo v tem smislu gledam kot na spoštovanja vredno razkošno umetnost z okolju prijaznimi učinki. Moja trata potemtakem ni najlepša po splošno priznanih pravilih – a tudi ne vem, kaj bi z njo, če bi bila.

Če dobro premislim, pa je bila najlepša trata, ki sem jo kdaj videla, brez dvoma trata pred hišo tete Mici. Nikoli nikjer več nisem videla tako goste, enakomerne, tako zelene, dišeče, sočne trave s tako obilno posejanimi marjeticami. Prav svetlikale so se travne bilke na soncu od same sočnosti in če si v vročem popoldnevu legel nanjo, te je omamljala z vlažno sparino. Na eni strani bele hiške je trato omejevalo leskovo grmovje, na drugi lesen plot zelenjavne grede. Čeznjo so vodile tri gladko uhojene stezice: prva od vaškega kolovoza do vhodnih vrat, druga od vrat do studenca v kotanji blizu hiše in tretja od vrat do lesenega stranišča. Nič dvorišča ni bilo, trata je segala skoraj do zidu. Gospodarstvo tete Mici je bilo tako skromno, da ni bilo potrebe po čem takem.

Teta Mici je bila mirna in skromna ženička, ki je nihče še opazil ne bi, če ne bi bila vedno tako lična in urejena. Nizka, rahlo sključena postava, obraz poln drobnih gubic in pod visokim čelom oči – zdi se mi, da so bile modre, vsekakor pa bistre in živahne. Ne vem, kakšna je bila razoglava – vedno je nosila ruto, poleti temno rdečo iz potiskanega bombaža, »turško«, pozimi volneno, zdi se mi, da rjavo z rdečimi in rumenimi ozkimi progami za »štem«. Zavezovala ju je pod brado na prav poseben način, da so bili zavozlani krajci videti kot pentlja. Vrh skromne obleke je nosila zmeraj čist klotast ali kambrikast predpasnik z na hrbtu prekrižanimi naramnicami in dvema žepoma. V desnem je navadno držala roko, ko je čez vas kam odhajala in v njej je najbrž stiskala starinski ključ svojega domovanja, ki se je svetil od pogoste rabe, kajti teta Mici ni nikoli puščala svoje hiše odprte brez potrebe. Na nogah je imela vrh rjavih bombažnih nogavic pozimi in poleti mehke in vedno skrbno očiščene in namazane čevlje, ki smo jim rekli »tržačani«, ker se takih pri nas ni dobilo in jih je teti Mici najbrž prinesel kateri od nečakov s Primorja. Snažna in do zadnjega lasu brezhibna, polna tako novic kot spominov, vedno znova vedro pričakujoča svoje nečake, ki so morda prav pred kratim pisali, da pridejo za praznike ali na kratek dopust, je prihajala vasovat le v eno ali dve hiši, vendar pa se je na cesti čez vas rada ustavila in se pomenkovala kako minuto z mimoidočim znancem ali sosedom … Vsa njena pojava je izžarevala prijaznost, čeprav se ni nikoli zares smejala in nikoli govorila glasno. Vse na njej in v njej je bilo nekako dobrohotno, mirno, umerjeno, spokojno.

Svojo trato je tudi teta Mici pogosto kosila, vsekakor več kot dvakrat ali trikrat na leto kot se kosi navadne travnike. Včasih je naprosila katerega od sosedov, drugič jo je pokosila kar sama. Videlo se je, da mahanje s koso ni več zanjo, čeprav je bila očitno vajena vsakršnega garanja, tudi košnje. Njene redi so bile ozke, a do čistega pokošene. Travo je skrbno pograbila in znesla na gnojni kup za hiško. Potem je zadovoljno opazovala svojo trato z deske na dveh čokatih kamnih pod napuščem. Njena potreba po snažnosti in redu je bil zdaj spet za nekaj časa potešena.

Trata je večino leta razveseljevala le teto Mici, toda v poletjih je doživljala marsikaj … poleti so prišli na dopust toliko pričakovani nečaki, ki jim je bila teta Mici kakor mama in so tudi oni z njo ravnali nadvse spoštljivo in ljubeče. Prišli so iz mesta z avtomobili, ki so jih parkirali pred hišo, iz njih so potegnili zložljive stole in ležalnike, napihljive blazine, priročne mizice, včasih tudi kak šotor in jih razpostavili po trati. S sabo so pripeljali otroke, ki so tekali, vpili, se prekopicevali in igrali s posebno prizadevnostjo živalce, ki po dolgem času ne čuti več jermena za vratom. Trata je bila kmalu pomendrana, čez nekaj dni je že tu in tam kazala rjavo oguljeno leho. Teta Mici pa je le z drobnim nasmeškom v gubicah opazovala trušč okoli sebe in še mar ji ni bilo za trato, saj je vedela, da se bo kmalu obrasla. Prav srečna je bila videti sredi tistega direndaja. Čez kak teden so odrasli odšli, ostali so samo otroci, ki se jim je pridružil še vaški naraščaj in skupaj so tacali, noreli in se valjali po še pred kratkim tako čudoviti trati tete Mici. Brcali in podajali so si žogo, nabijali perjanko, kradli zemljo in metali svetnike, se lovili in skrivali, razgrinjali koce in polegali po njih ali delali iz njih hiške, ki so se še pred večerom same podrle. Starejše deklice so prižgale tranzistor, ki je predvajal italijanske popevke, poslušale so napeto, skušale pobirati besede in popevati ob melodijah, ki so med hreščanjem prihajale do njihovih ušes. Ali pa so si šepetale skrivnostne in vznemirljive zgodbice, ki so jih vedno znova spravljale v pridušeno hihitanje.

Trata je vse to mirno prenašala. Ko je prišla jesen in je ostala sama, je ponovno ozelenela. Najbrž jo je teta Mici pred prvo slano še enkrat pokosila, da je urejena počakala na pomlad, ko se je vse začelo znova.

Zdaj tam, kjer je živela teta Mici, stoji druga hiša. Tudi trato ima. Zelo lepo, a nikakor ne takšne, kot je bila tista, ki jo je negovala teta Mici. Tudi ne vem, ali se po njej še kdo valja, nabija žogo ali posluša italijanske popevke – ki pa tudi niso več, kar so nekdaj bile …

Lahko mi danes daste ne vem kaj, mi pokažete ne vem kakšno trato, lahko na njej rastejo zlate rožice – zame je in bo ostala najlepša tista pred hišo tete Mici, ki je ni več – ne trate, ne hiške, ne tete Mici.