1954 Gorenje Poljane – Zgornjih Matičnovih hiša

O HIŠI, KI NI ZNALA BITI DOM

Prazne hiše – povsod jih srečuješ. Veliko. Nekatere šele pred kratkim zapuščene, druge že razpadajoče z ogolelimi ostrešji; ob njih podivjane jablane, kakšna prastara osenica, tepka ali moštarica, pa slive, ki jim odpadajo gnijoče veje. Mah med divjaki samosevci pod starim drevjem, mah med kamni na dvorišču; krvavi mleček, ki odganja pred pragom … Pozimi so kot zaostali bojevniki, omagani v snegu, ko okoli njih ni nobenih stopinj več; spomladi potonejo v zelenju in pogled nanje toliko bolj presune, ker njihovo negibno propadanje zagledaš šele, ko si že čisto blizu …

Tista na koncu vasi je prazna nekaj let. Španskega bezga v vrtu še ni prerasla goščava, šipe še niso vse pobite in v njih se ob večerih še kdaj medlo ogleduje ugašajoče sonce. Streha pa je zgrbljena kakor v strahu, ko se po njej sceja dež in morda najde nevidno razpoko v opeki, spolzi skoznjo na posiveli les ostrešja in se vpije vanj. Večina vode resda zdrsi do roba, od tu pa v curkih ali na debelo kapljaje pada pod ozki napušč in se odbija v zid, da je ves vlažen in zelen, kajti žleb rjav in zverižen visi v prazno, kakor pohabljena roka. Tudi petelin vetrnice na strehi onemoglo plahuta in cvili in lipa na dvorišču ob čudno izvotleni hiši zdolgočaseno poveša veje …

Kakor otrpla je, hiša. Nihče ne odpira njenih oken in vrat, ne beli njenih zidov, ne riba desk na tleh. Nobena luč ne zasveti iz nje ob večerih, od prahu in umazanije oslepela okna strmijo nekam navznoter noč in dan. Samo ptice ji hodijo sedet na streho in pajki predejo svoje pasti po kotih, druga bitja – celo potepuške mačke, muhe in brenclji – se je ogibljejo. Tako sama, prazna in zapuščena je.

Pa ni od zmeraj tako. Še ni dolgo, ko je vse vrvelo v njej, se gibalo in delovalo … Hotelo se je tudi smejati, razgrajati, čebljati, se prepirati, igrati, ljubiti. A hiša je bila zgolj hiša, ni pa bila pravi dom. Ni imela pojma, kaj bi bilo treba, saj hiše pač ničesar ne vedo. In nihče je ne bi znal naučiti, tudi ko bi bilo to mogoče. V resnici nikomur ni bilo veliko mar ali je hiša zavetje, kjer si lahko dovoliš biti razgaljen in ranljiv, pa se ti nič hudega ne zgodi, kakor so bile nekatere – redke – druge hiše. Tiste so se jim zdele celo malo neumne, nekako iz mode. Glavno je bilo, da je bila hiša lepa, čista, imenitna, velika, resna, stroga. Le zakaj bi ji bilo treba biti topla greda nekakšne ljubezni in podpiranja? Tega se ni nihče spraševal. Morda je tudi zato postala bojišče, čeprav si tega ni sama izbrala …

Potem so se vsi razbežali. Pomrli. Poraženi, vsi do zadnjega. Zdaj je hiša sama, z jokajočimi slepimi okni. Od dimnika ji je odpadla opeka, strešniki so prepereli in puščajo, da teče po špirah. Iz tal se tiho in zahrbtno plazi bela goba in nagriza njeno zidovje.

Hiša se ne more braniti. In nikogar ni, ki bi ji pomagal. Vse je zdavnaj pobegnilo. Ni ji bilo namenjeno biti prijetna, ubogi hiši. Zdaj je sama, zapuščena, izpraznjena, odvečna; zdi se nekako jezna in zlobna … Ali so tudi hiše, kakor ljudje nesrečne, in zato postanejo prej ali slej hudobne? In težko ozdravijo, ker jih takih nihče ne more vzljubiti? … Nič ne pomaga, če razbohotena jablana kakor v tolažbo boža njeno sleme … Še kakšno opeko ji sklati, da bo teklo naravnost na podstrešje …

Povsem sama je.

Le duh gospodarja ji dela družbo, pa bi bilo morda bolje, ko tudi njega ne bi bilo. Njegova prisotnost se zdi živ očitek, ko blodi med zidovi, stoka in vzdihuje. Joka po kotih … Po svoje, kakor je pač vedel in znal, je ljubil hišo; vzidal je vanjo vse svoje sanje in hrepenenja, svoja pričakovanja in upe. A hiša jih ni izpolnila. Hiše tega ne znajo, ljudje pa kar mislijo, da bi morale … Saj duh gospodarja zdaj sam pri sebi ve, da se je motil, ko je mislil le na trdnost in lepoto hiše in za njim se noč in dan plazi bridek občutek, da je kriv za usodo hiše in ljudi, ki so nekdaj bivali v njej. Nič lažje mu ni od misli, da tudi sam ni imel od kod vedeti, kaj je v resnici pomembno …

Zdaj pa je prepozno. Vsi so odšli, samo spomini plahutajo od oken do vrat in nazaj, ujeti v negibnost hiše.

Vendar pa zlahka prideš do nje, do hiše, če hočeš. Lahko vstopiš. – Poskusi spoštljivo, zaradi muke gospodarja, ki jo je ljubil … Lahko bivaš v njej, kolikor hočeš. Privadiš se je, morda vzljubiš … Tedaj boš nemara začutil, kakor da bi s pridržanim dihom upala, da narediš iz nje prostor tolažečega sprejemanja vseh, ki prihajajo vanjo. Zavetje, kjer se spoštujejo neutešljiva hrepenenja in odpušča nemirna spotikanja in padce. Kjer z nasmehom zdravijo bolečine in znajo čvrsto voditi skozi nevarnosti … Lahko bi bila taka, a sama še vedno ne bo znala.

Stopi vanjo in odpri okna. Spusti noter pomlad, ki vrvi onkraj zatohlih zidov. Tako dolgo je že ni bilo v hiši, še veliko prej, ko je ostala prazna: zaradi strahu in zadrževane jeze, zaradi zamere, in tudi jokati se ni smelo …

Robido pred pragom pa le posekaj in izruvaj, pot v hišo in iz nje mora biti prosta, življenja morajo neprestano hoditi ven in noter, nikoli več ne dopusti, da bi ostala zaprta – takoj začne spet umirati. Lahko narediš, da postane prijazna, ljubezniva, varna. Samo časa in ljubezni potrebuje, da bi okrevala … Ljubezen je tisto, česar je hiši od zmeraj tako neznosno manjkalo; kar bi tako silovito potrebovala, a ni nikoli poznala. A kaj lahko stori hiša? Ti pa ji lahko vdahneš nekaj svojega smeha in okna ne bodo več jokala.

Pa jablani za vogalom obreži podivjane veje, na novo bo zaživela. Ptice potem najbrž res ne bodo več gnezdile v njeni krošnji, zato pa pridejo čebele, ko bo zacvetela … Iz kopriv, ki poganjajo za verando, si skuhaj krepčilno jed in zdravilnega čaja, da boš kot je treba, kajti hiša te potrebuje … Tudi ti njo, že spoznaš. In pokaži ji to, pa jo bo preplavilo veselje, kakršnega ni poznala. In duh gospodarja, ki jo je ljubil, bo nehal stokati po kotih. Ne bo več skrivaj jokal. Varoval bo tebe in hišo, vzradosten ob čudežu tisočerih drobnih zvokov, ki bodo oznanjali, da skozi hišo polje ljubeče življenje. Da je hiša postala dom.