1951 Unec – Mobilizacija voznikov

Povrnimo se v prvo desetletje po drugi svetovni vojni in malo obudimo tiste čase, na eni strani zanosa po zmagi, končani vojni in obnovi ter industrializaciji države, po drugi pa težkih časov pomanjkanja, revščine, tudi krivic. Na sliki je seznam voznikov iz Krajevnega ljudskega odbora Unec, ki so jim bile maja 1951 izdane odločbe o obveznem prevozu lesa. S podpisi so potrdili prejem odločb.

Za razumevanje dokumenta moramo pogledati malo širše. Takole je to izgledalo takrat. Minister za gozdarstvo in lesno industrijo Tone Fajfar je leta 1948 takole dramatično nagovoril poslance Ljudske skupščine LR Slovenije:

Tovariši poslanci. Gozdarstvo in lesna industrija pomenita v naši republiki v neki meri najvažnejšo panogo našega gospodarstva. Pretežni del slovenske zemlje je pokrit z gozdovi. Od tega je danes 28 % v državni, 72 % v zasebni in deloma zadružni lasti. Les zavzema v celotnem izvozu Slovenije okrog 80 %… Obseg naše eksploatacije je prilagojen potrebam izvoza in notranje potrošnje. Poskusi držav ljudske demokracije (Sovjetske zveze in držav pod njenim okriljem op. Perko), da nam spodnesejo izgradnjo petletke, nas silijo k povečanju deviznih sredstev posebno za intenzivnejšo izgradnjo naše težke industrije. Zaradi tega leži na gozdarstvu in lesni industriji posebna in izredna odgovornost za zagotovitev sredstev v petletki.  

Rezultat teh ugotovitev je bil sprejem Uredbe o obveznih prevoznih storitvah v gozdarstvu in lesni industriji (Ur. list LRS, št. 41-211/48 in Ur. list LRS, št. 11/49) na osnovi tega so mobilizirali tudi voznike za prevoz lesa in sprejem Uredbe o obvezni sečnji in oddaji lesa (Ur. list LRS, št. 13-67/49; 11. april 1949), s katero je lahko večjim zasebnim gozdnim lastnikom, če niso prostovoljno oddali lesa, krajevni ljudski odbor odredil obvezno oddajo lesa.

V obeh primerih so bile zagrožene ostre kazni, če kdo ni oddal lesa so v gozd poslali brigade, če se ni odzval na prevoz pa je bil lahko ob vprežno živino in voz.

Moj oče Franc je v spominih na ta leta zapisal:

Začelo se je brigadno sekanje gozdov, ker se je les potreboval za obnovo, radi tega so dobili vsi kmetje, ki so imeli vprežno živino, odločbe za obvezen prevoz lesa in drv. Če ni kdo izvršil danih obveznosti, so bile sankcije, par ljudi je bilo kaznovanih radi neoddanih obveznosti, en primer z odvzemom vprežne živine, voza in opreme (Matičič Zoro, Slivice 7).

V tem obdobju je bil najtežji čas za kmeta, neka negotovost radi lastne zemlje in gospodarjenja nad njo, ker so bili nenehni prepričevalni pritiski da stopijo v kmetijsko obdelovalno zadrugo (KOLHOS). To kmetom ni šlo v račun in so trmasto vztrajali na svoji zemlji in dočakali drugačno mišljenje družbe do kmeta.

Pogosto se je zgodilo, da je moral kmet na vožnjo v oddaljeni kraj, pa še hitro je moral na pot. Obvezne prevoze, sečnjo frontnih brigad, obvezno oddajo pa še marsikaj, kar je v desetletju po koncu druge svetovne vojne pustošilo po slovenskih gozdovih, je lepo opisal Anton Ingolič v romanu Šumijo gozdovi domači. Poglejmo si le eno od številnih prigod:

“V sredo sem dobil list: z vozom in parom konj bodi v soboto, to je včeraj, ob šestih popoldne na postaji, s seboj pa vzemi tudi hrano, za sebe za tri dni, za konje pa za tri tedne,” je povedal kmet še vedno zasopljen.

Viri:

• Perko, F. 2005. Trpeli so naši gozdovi. Založništvo Jutro
• Perko, F. 2018. Časi naše male kronike, samozaložba
• Ingolič A. 1976. Šumijo gozdovi domači. Mladinska knjiga

Kraj: Unec
Datum: 1951
Avtor: fotografiral 18. 4. 2007 Franc Perko
Zbirka: Zgodovinski arhiv Ljubljane
Oblika: datoteka, dokument