Skip to content

1970 Topol pri Begunjah – Metanje sena

3. 08. 2022

Pričujoča slika prikazuje spravilo sena. Na njej je Janez Kranjec, v ozadju pa gruča topolskih otrok. Posnetek je iz sedemdesetih let in ni najboljše kakovosti, a sklepam, da smo na njem od leve proti desni: Franci Matičič, Janja Kranjec, Martina Kranjec, Irena Matičič, Lila Matičič in Vika Kranjec.

Spravilo sena je včasih potekalo čisto drugače kot danes. Ata je travo pokosil na roke, s koso. Ko se je že pričela sušiti, smo pokošeno travo z grabljami dali narazen, da se je lažje sušila dalje, nato pa smo jo hodili obračat, dvakrat na dan. Po navadi smo se tega lotili tako, da je ata začel s svojo “špuro”, ostali pa smo mu sledili. Vrsta, ki jo je vsakdo izmed nas obračal, je bila široka toliko, kolikor so naše roke z grabljami segle, torej moja je bila vsekakor ožja. V eno smer smo obračali v desno, nazaj grede v levo. Obračanje v desno pomeni, da si grablje držal z desno roko višje na ročaju in seno obračal od leve proti desni. V nasprotno smer je bilo to delo težje. Če se je napravljalo k dežju, smo hiteli delat kopice. Tega dela me je naučil stari ata z Brezja, ki mi je rad rekel: “Kakršno kopico boš naredila, takega moža boš dobila.”

Po dežju smo spet hiteli razkopat kopice, da se je trava sušila dalje. Potem smo naredili  ograbke, kar pomeni, da smo seno zgrabili v nekaj manjših površin, ker je bilo tako lažje obračati. Ko pa je bila trava popolnoma suha, smo iz ograbkov naredili vrste, ki so bile toliko narazen, da je vmes lahko zapeljal voz lojtrnik. Lojtrnik je vlekel vol, pri nas pa živine nismo imeli, zato smo uporabljali kulca, manjši voz, ki smo ga na roke pripeljali do doma. Ko je voz zapeljal med vrste sena, je ata z vilami, ki so bile bodisi lesene, trizobe, ali pa tudi železne (na tej sliki se ne vidi, kakšne ima v rokah) metal seno na voz, otroci pa smo morali močno tlačiti, da smo nanj spravili čim več sena. Posebej skrbno je bilo treba potlačiti ob lojtrah ob straneh voza. Mama in starejši otroci smo za atom grabili ostanke sena, ki jih z vilami ni mogel zajeti. Včasih sem poskušala malo goljufati in sem spregledala, kje vse bi morala še pograbiti, pa me je ata vedno opozoril: “Še tam zadaj potegni…”

Ko smo do vrha poln voz pripeljali domov, je bilo treba seno spraviti na štalo. Skozi okno, v katerem gruča otrok pozira, je metal seno na štalo, mi pa smo vsak s svojimi vilami le-tega odnašali v najbolj oddaljene kotičke štale. Najmlajši so vsak tako prinesen kup sena skrbno potlačili. Ko je bilo delo končano, smo s tramov skakali na seno, dokler nas mama ni poklicala na domač sok. Kadar smo pri spravilu sena pomagali sosedom, ki so imeli živino, smo se za nagrado domov peljali na polnem vozu. Spomnim se, da sem pri tem delu vedno našla kakšno bilko, s katero sem si očistila zobe. Ne vem, od kje mi ta navada, verjetno sem koga videla, mi je pa ostala vse do danes, ko nimam več tako zdravih zob, in če mi hrana ostane med zobmi, odtrgam travno bilko, ki odstrani vsak najmanjši košček. Pa še eno stvar sem ob spravilu sena vedno delala. Travno bilko sem nalomila tako, da sem naredila manjši trikotnik. Tega sem dala v usta, ga napolnila s slino in potem vanj pihnila, kot se piha milne mehurčke. Ojoj … še en dokaz, kako smo čisto v vsaki stvari znali najti igro in zabavo.

Kraj: Topol pri Begunjah
Datum: 70-ta leta
Avtor: Cvetka Kranjec
Zbirka: Vika Turšič
Skenirano: 24. 5. 2022
Oblika: fotografija

3 komentarji leave one →
  1. 3. 08. 2022 07:24

    Vas je pri skakanju v seno kaj strašil Brontolon? Ali kak drug ustrezen strahek? Brontolon je pri Sveti Ani nad Podložem bival visoko pod slemenom in strašil otroke, da niso postali preveč predrzni, plezali previsoko, skakali preveč globoko in si kaj polomili. Tako kot se je v petdesetih letih zgodilo v Mramorjevem skednju na Gornjem Jezeru, kjer si je mala Marta zlomila roko, ko so otroci skakali po pridevkih sena …

    Všeč mi je

    • vikatursic permalink
      3. 08. 2022 10:34

      Ne, nihče nas ni strašil:) Edina stvar, ki smo se je bali, je bila luknja v podu, skozi katero so seno metali dol v štalo. Tega smo se bali, da bi padli skoznjo, ker nam je ata povedal, da je padel tudi sam, ko je bil še majhen, a se je na srečo ujel s srajčko na žebelj. Tisti starejši boste vedeli, da so včasih tudi fantje nosili dolge srajčke namesto hlač.

      Liked by 1 person

  2. vikatursic permalink
    4. 08. 2022 10:17

    Popravek, sestra me je opozorila, da sem mamo zatajila. Na sliki smo od leve proti desni: Hermina Petrič, Janja Kranjec, Martina Kranjec, Cvetka Kranjec, jaz in Slavko Petrič. Torej, če je mama na sliki, nas je slikal nekdo drug, pa ne bi vedela, kdo. V ozadju na levi strani je slutiti še nekoga, lahko pa tudi, da gre samo za igro svetlobe.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: