1959 Topol pri Begunjah – Fantje na vasi

Kot je zapisano za hrbtni strani fotografije, so se fantje slikali leta 1959. Glede na oblačila in drevje brez listja bi to lahko bilo pozno jeseni ali pa zgodaj spomladi. Na sliki piše “Slovenski fantje na vasi”, kar po mojem razumevanju izraža močno narodno zavest. Po pisavi sodeč je to zapisal moj ded Jakob Kranjec, mogoče je sliko vzel s sabo v Kanado za spomin in mogoče so se fantje tudi slikali s tem namenom.

Na sliki so od leve proti desni:

• Anton Stražiščar – Mihcov Tone iz Begunj,
• poleg njega je mogoče France Obreza – Andrejev iz Selščka,
• sledi Janez Kranjec – Mihovčkov iz Topola,
• France Debevec – Vikleč iz Begunj,
• France Meden – Jurjev iz Selščka in
• zadnji bi mogoče bil Lado Oblak – Janezov iz Topola.

Kolikor vem, so to bili atovi prijatelji in nekateri tudi pevci. Postavili so se na cesto, ki pelje skozi vas. Levo ob njih je najprej Jagrova hiša (Meden), za njo višje je naša, Mihovčkova hiša, še višje Opekova (Matičič). Tik za to je videti le vogal Janezove hiše (Oblak). Po desni strani je najprej Anškova (Cimperman), nad njo Možakova (Korenčan) in v sredini na vrhu vasi je videti Mihova (Tomšič).

Jagrove hiše, kot je na tej sliki, ni več. V času moje mladosti sta ob tej hiši rastli dve izjemno okusni slivi plavi ringlo, katere smo otroci nadvse radi rabutali. Na tej sliki ju še ni, danes pa ju ni več. Naša hiša ima sedaj fasado. Na vogalu je videti trto, ki je rodila zelo sladko grozdje. Tudi te trte ni več. Okno pripada kamri, v kateri je kasneje, ko smo tu mi živeli, spala mama Johana. Višje je bilo še eno okno, skozi katero smo grozdje obirali. To je bilo okno sobe, ki je verjetno bila spalnica gospodarjev. V času moje mladosti je bila ta soba prazna, v njej je stala zelo stara zakonska postelja, nad katero je visela poročna slika Jakoba in Angele, tu pa smo spale s sestričnami, ki so prišle k nam na počitnice ali pa kakšna teta, ki je prišla na obisk. Ob hiši je bila greda, v kateri moja mama Cvetka še danes pridela nekaj zelenjave in rož.

Med našim in Opekovim vrtom je lesena ograja, mogoče je bila postavljena zato, da kokoši niso hodile po celi vasi? V času moje mladosti te ograje ni bilo več, kokoši pa so v resnici nesle vse povsod, še zlasti pri Opekovih, pa tudi njihove pri nas. V tej hiši je živel oče misijonarja Pedra Opeka, verjetno se je zato ohranilo ime hiše. Danes v njej nihče več ne živi, Matičičevi so naredili novo hišo na vrtu. Tudi v Janezovi hiši družina Oblak ne živi več, tudi oni so na vrtu zgradili novo hišo, v času moje mladosti pa sem tam preživela zelo veliko časa. Eni od prvih v vasi so imeli televizijo, zato smo ob nedeljah hodili k njim gledat Mestece Peyton. Anškove hiše tudi ni več. V njej sta živela gospod in gospa Cimperman, o katerih sem govorila v prispevku o izletu pevcev na Sveto goro. V tej hiši je bila gostilna ali pa trgovina ali celo oboje, ne vem točno, ker mi vsak drugače tolmači, vem le, da sta takrat obratovali v Topolu dve trgovini in ena gostilna. Možakova hiša je še vedno enaka, v njej živi družina Korenčan. V hiši na vrhu vasi pa je v času moje mladosti živel poštar Tomšič s svojo ženo in mamo, danes pa je v njej Novi paradoks.

Kot že rečeno, fantje so bili prijatelji. Zlasti Jurij – France Meden, Lado Oblak in naš ata Janez Kranjec so bili najboljši prijatelji. Fantje so v Ribku lovili postrvi v zamenjavo za šabeso, ki so jo potem pili pri Anškovih. Bili so triperesna deteljica, poimenovali so se Bojak (ata), Mati s kanglico (Jurij) in Luni (Lado), imena pa so si nadeli pri kvartanju. Pri Mihovčku so namreč redno igrali lustik, Jurij pa je naredil karte iz posebnega rjavega papirja, ki so ga uporabljali električarji. Nanje je narisal razne pajace in ženske po spominu, tako je bila ena od “bab” tudi Žagarjeva mati. To je bila mama Žagarjevega Jaka (Petrič), ki je tedaj živel na selski žagi, kasneje pa v Selščku.

Če si pobližje ogledamo fante, vidimo, da imajo vsi visoko čelo. Včasih smo rekli, da je to znak inteligence. Dejansko bi lahko rekli, da so fantje vsak na svojem področju uspeli. Očitno so se za slikanje vsi lepo oblekli v obleke, si nadeli kravate, le ta na skrajni desni se je zadovoljil s pisanim, a tudi lepim puloverjem. Mihcov Tone se zdi najbolj resen, a frizure povedo, da so bili pravi “gajsi”, kot bi rekel ded Jakob. Poglejte, kakšno gizdalinsko irokezico nosi Jurij! Kot mi je Lado ob priliki povedal, so jih družile številne nedolžne pustolovščine, ki pa so se njim zdele veliko junaštvo. Navsezadnje so skupaj hoteli pobegniti v svet, a le Ladotu je uspelo, ata in Jurij sta se morala vrniti domov. O tem morda kdaj drugič.

Zapis na zadnji strani.

Kraj: Topol pri Begunjah
Datum: 1959
Avtor: neznan
Zbirka: Vika Turšič
Skenirano: 6. 5. 2022
Oblika: fotografija