1971 Sveta gora – Pevci na izletu

Slike je bila posneta leta 1971, ko so pevci cerkvenega pevskega zbora iz župnije Begunje pri Cerknici odšli na izlet na Sveto goro. Kdo je pritisnil na sprožilec? Mogoče organist in zborovodja Janez Kranjec ali pa takratni župnik Janez Križaj, glede na to, da ju ni na sliki?

S sestro Martino sva takrat že prepevali v tem zboru, a očitno je bil to izlet samo za odrasle. S pevci so se izleta udeležili tudi njihovi partnerji, tudi naša mama, midve pa sva ostali doma, da sva pazili na mlajši dve sestri.

Mešani pevski zbor je prepeval pri deseti maši, to je pri maši, ki se prične ob deseti uri. Pevske vaje so bile vsak petek zvečer, in sicer na cerkvenem koru. Cerkev ni bila ogrevana, zato so bile zimske pevske vaje zelo mrzle. Organist, moj oče, je mnogokrat na vajo prinesel novo pesem, ki smo se jo naučili. Pri učenju je bil po eni strani zahteven, a tudi toleranten. Ni prenesel prepočasnega petja in zavlačevanja, razen če pesem ni bila napisana v počasnem ritmu, in če smo se pri petju “vlekli”, je kar povzdignil glas. Po drugi strani pa je bil izjemno hitro zadovoljen z naučenim. Dinamike nas ni posebej učil, a nam je s svojim petjem in dirigiranjem jasno pokazal, kaj pričakuje od nas. Poudarjal je, da moramo razumeti besedilo pesmi in le-to nas bo vodilo tudi pri petju, kar se je izkazalo kot zelo dobro navodilo. 

Novo pesem smo začeli vaditi tako, da nam je razdelil note in smo kar iz prve poskušali zapeti. Če kakšnemu glasu ni šlo najbolje, se je njim dodatno posvetil, a večkrat to niti ni bilo potrebno, saj so zbor sestavljali sami odlični pevke in pevci. Pri učenju nas je spremljal na orgle. Večinoma je pisal preproste pesmi, ki so šle hitro v uho in smo se jih tudi hitro navadili. Ko danes o tem razmišljam, je to res neverjetno, saj večina ni znala brati not, pa vendar smo se na tak način naučili ogromno pesmi. Nikoli se nismo upevali, kot se to danes dela pri veliki večini pevskih zborov. Mnogokrat smo novo pesem, ki smo se jo v petek naučili na vaji, že v nedeljo peli pri maši. 

Pred večjimi prazniki, kot so božič, velika noč, postni čas, advent, smo vadili njegove maše, ki jih je za te praznike napisal. Napisal je več kot 950 pesmi (posvetnih in cerkvenih skupaj), nekatere tudi za različne izvedbe: za mešani zbor, moški, otroški, mladinski, kasneje pa še za ženski zbor. Svoje cerkvene pesmi je pošiljal v odobritev Nadškofijskemu ordinariatu v Ljubljani, kjer so pesmi pregledali in večinoma dali, včasih pa tudi ne, svojo odobritev za izvajanje. Vsi notni zapisi njegovih pesmi so vsebovali podatke, kot navajam v primeru pesmi Krasni majnik. Levo zgoraj: “Mešani zbor”, pod tem “Mirno” (tempo izvajanja), v sredini lista naslov pesmi “Krasni majnik”, desno “Janez Kranjec” in pod imenom datum, ko je pesem nastala, v tem primeru “28. 4. 1989”, na dnu lista pa “Odobril Nadškofijski ordinariat Ljubljana, 23. 7. 1989, št. 889/89.” Pesmi je odobraval Jože Trošt, ki je bil včasih zelo kritičen, tudi nesramen do njega kot skladatelja samouka. Čeprav so bili Troštovi komentarji včasih resnično boleči, tudi v smislu “nehaj že, kaj ne dojameš, da nimaš pojma o pisanju pesmi”, pa se ni vdal, sledil je njegovim navodilom in izboljševal svoje pisanje. Zanimivo je tudi dejstvo, da se je komaj dober teden po atovi smrti oglasil Mitja Gobec s prošnjo, da mu predamo celoten opus njegovih del. Rekel je: “malo bomo pesmi popravili …”, potem pa bi se podnje podpisal kot avtor, tako, kot je njegov oče Radovan Gobec naredil s pesmijo Pojo naj ljudje, ki je himna Tabora v Šentvidu pri Stični. Le zakaj bi si tako velika glasbena imena prizadevala za opus nekega preprostega človeka, če pa je bil tako zanič pesnik in skladatelj? O veličini njegovega dela govori dejstvo, da njegove pesmi prepevajo Slovenci po vsem svetu.

S pevskim zborom smo se redno udeleževali tudi revij cerkvenih pevskih zborov. Večkrat pa smo tudi odšli na zaslužen nagradni izlet, kot je bil tudi ta. Uspešnost svojega petja pa smo lahko spremljali tudi v zvezkih, v katere je ata za vsako mašo napisal, kaj smo peli in tudi opombo, kako smo peli. Včasih je mrgolelo klicajev od navdušenja, včasih pa tudi od razočaranja.

Svoje pesmi je pisal, pa tudi prepisoval pesmi drugih avtorjev, na kuhinjski mizi, na roke. Med več listov papirja je položil indigo papir, narisal notno črtovje in potem pisal note in besedila. Kupček listov je na vrhu spel z dvema sponkama, da niso lezli narazen. Pri pisanju smo morali biti otroci zelo pridni, da ga ne bi po nesreči dregnili, saj bi s tem uničili težko delo. Postopek je ponavljal toliko časa, dokler ni imel dovolj izvodov za vse pevce. Kasneje je pisal na pisalni stroj, prav tako z indigom vmes, včasih pa je dobil možnost, da je na ciklostilnem stroju note razmnožil. Šele mnogo let pozneje se je posluževal fotokopiranja, najprej je hodil note kopirat v Cerknico, kasneje sem mu jaz dala fotokopirni stroj, ki sem ga sicer uporabljala v svojem podjetju.

• Čisto spredaj je Marko Turšič – Kotovčkov iz Selščka,
• za njim od leve proti desni so: njegova žena Ivanka Turšič,
• Cvetka Kranjec,
• Marija Hren – Mivča iz Bezuljaka.
• Zadaj sta sestri Nada Korošec in
• Angelca Kranjc, obe iz Begunj.

Spredaj:

• Tone Hren – Mivč iz Bezuljaka,
• Jože Meden – Poštarjev iz Begunj,
• Anica in Andrej Nared s Kožljeka.
• Obraza med Tonetom Hrenom in Jožetom Medenom ne prepoznamo.

Zadaj so:

• Ančka Cimperman iz Topola,
• Jože Švigelj – Mivč iz Selščka,
• Tončka Škrlj in še
• zakonca Švigelj, pevec je bil Jože, ženinega imena se ne spomnim, vsi trije iz Bezuljaka.

Ob tem delu slike bi želela povedati še nekaj o ženski, ki stoji prva na levi strani v zgornji vrsti, to je Ančka Cimperman. Z možem Jožetom sta bila naša najbližja soseda, Anškova po domače. Otrok nista imela, zato smo ju vedno klicali “gospod in gospa”. Gospod me je naučil gledati na uro, gospo pa smo vaški otroci imeli še posebej radi. Včasih so pri tej hiši imeli trgovino. Veliko tehtnico, ki so jo v trgovini uporabljali, je imela shranjeno v kleti, kamor smo kar naprej rinili. Pa ne le, da smo se tehtali in se igrali z različno velikimi in težkimi utežmi, ampak predvsem zato, ker nam je vedno postregla z nečim dobrim. Tam je namreč stal tudi lesen sod. Gospa je odmaknila težak kamen in lesene deščice, segla z roko v sod in nam vsakemu dala eno pest kislega zelja. Čeprav smo kislo zelje imeli pri vsaki hiši, pa je bilo njeno najboljše na svetu.

Kraj: Sveta gora
Datum: 1971
Avtor: mogoče Janez Kranjec
Zbirka: Vika Turšič
Skenirano: 6. 5. 2022
Oblika: fotografija