Skip to content

1940 Gornje Jezero – Andrjažev ata

6. 06. 2017

Moški na sliki je Matevž Gerl, Andrjažev ata z Gornjega Jezera, rojen leta 1890. Slika je najbrž nastala nekje med leti 1940 in 1943, mogoče pred letom 1942, natanko pa ne vemo kdaj, niti kdo jo je posnel.

Hči Lojzka se z bridkostjo spominja dneva, ko so okupatorski vojaki njej in sestram odpeljali očeta:

“Bila sem druga od treh hčera in bilo mi je deset let. S sestrami smo tisto jutro leta 1942 še spale, ko nas je zbudil vojak, ki je po hiši iskal kamežuolo za ata. Moške z Jezera so italijanski vojaki zbrali na vasi in med njimi je bil tudi naš oče. Otroci smo od daleč opazovali dogajanje. Oče nas je poklical k sebi in nam naročil, naj gremo hitro domov in mu prinesemo kruha za s sabo. Verjetno je slutil, da jih ne čaka nič dobrega in da jih bodo nekam odgnali, saj je imel izkušnje iz prve svetovne vojne. Me pa smo bile premajhne, da bi razumele in resno vzele njegovo naročilo. Kar nekaj časa sem se tudi jaz ohnetvala, preden sem naročilo izpolnila, saj nisem doumela, da se dogaja nekaj hudega in da bodo vojaki moške z Gornjega Jezera prisilno odpeljali nekam, kamor si ne želijo iti …

Takrat sem svojega očeta zadnjič videla. Za njim je ostala le ta slika in Spomenica, dokument, ki ga je po vojni družini dala država Jugoslavija in priča o tem, da je bil tudi naš oče žrtev fašističnega nasilja. Nekateri drugi so se vrnili z Ustice, naš pa je ostal …”

Ko so vojaki odpeljali Jezerce, so družine jokale za njimi in tudi Andrjaževa mama, ki je znala nekaj italijanskih besed, je zaman vpila: “Pustite mojega marita! Ima činkvanatdue ani!” … Deklice pa so tekle k njemu in klicale: “Ata, ata!”

Čez eno leto je Matevž Gerl umrl v internaciji. Rekli so, da je kot kadilec – eden od mnogih – borno hrano menjal za tobak in tako še hitreje podlegel.

Doma je ostala žena z otroki, starim očetom in teto, ki so se prebijali iz dneva v dan težko, da še sami niso vedeli kako. Drobci spominov nazorno ilustrirajo njihovo takratno življenje:

“Nekoč so Italijani streljali z Laz na Jezero, kjer so bili partizani. Me smo bile skrite tukaj v kleti in skozi špranjo gledale, kako so drug za drugim padali naši piščanci, ki so jih zadele krogle. Tudi eno od kokoši je zadelo v nogo …

Ko so bili tu Italijani, so pri nas v cimru spali njihovi vojaki. Ko so kuhali menažo pri Kranjči Neži, smo šle punčke s porcijami prosit hrano k njim in njihov poveljnik je naročil kuharju: “Bambino primo!”, pa smo prve dobile jesti. Včasih nam je kak vojak dal tudi cukra. Ko so prišli Nemci, pa so bili žleht in odpeljali so nam vola … Partizani pa so velikokrat spali pri nas v hiši …”

Kot družina brez gospodarja so bili pri Andrjaževih tudi po koncu vojne večkrat prikrajšani in na slabšem kot drugi.

* * *

Matevž Gerl je bil kot rečeno interniran na otoku Ustici, podobno kot tistih 22 mož, ki so na fotografiji v knjigi Janeza Kebeta Loška dolina z Babnim Poljem II, na str. 572. Vendar njega na tisti sliki ni, pač pa je naveden v besedilu, ki na str. 573 našteva imena v letu 1942 interniranih Jezercev, kjer avtor navaja tudi leto njegove smrti.
Matevž Gerl je imel 52 let, ko je 5. 5. 1943 izdihnil v bolnišnici v Palermu, kamor so ga, potem ko je zbolel, premestili z Ustice. V Palermu je tudi pokopan, a hčere nikoli niso mogle na njegov grob in ne vedo natanko, kje je.

V kakšnih okoliščinah se je Andrjažev ata fotografiral? Videti je, kot bi bilo v naglici – srajca je delavniška, obraz neobrit, a suknjič in pod njim najbrž brezrokavnik sta praznična.

Ni videti ravno sproščen, prej utrujen in pod pritiskom. Je slika mogoče nastala že med vojno? Med internacijo? Že, ko je bil bolan? Če ocenimo, da je videti star kakih 50 let, bi nastanek fotografije sodil v leto 1940, a se zdi čedalje bolj verjetno, da je nastala pozneje.

Slovarček:

  • ohnetvàti: zavlačevati, obirati se
  • kamežuola: moški površnik, kamižola
  • marito (it.): zakonski mož
  • činkvantadue ani: dvainpetdeset let
  • bambino (it.): otrok
  • primo (it.): prvi
  • žleht (iz nem.): hudoben, slab
  • hiša: velika soba v kmečki hiši
  • cimer: podstrešna soba v kmečki hiši
  • cuker: sladkor

Viri:

  • Lojzka Strle, Gornje Jezero, april 2017, ustno
  • Janez Kebe: Loška dolina z Babnim Poljem II, Družina, Ljubljana, 2002

Kraj: ni znan
Datum: domnevno med 1940 in 1943
Avtor: ni znan
Zbirka: Lojzka Strle
Skenirano: 10. 5. 2017
Oblika: kopija fotografije

Advertisements

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: