Preskoči na vsebino

1935 Begunje – Begunje z Javorniki na obzorju

30. 10. 2022

Begunje, zadaj Javorniki … Sliko je nekoč pred vojno, recimo okoli leta 1935, napravil Peter Naglič.

Od kod je fotografiral? Nekje na visokem je stal, a ne vem ali bi bila to lahko Špička, Cmarovnik ali kar Slivnica. Pač pa se mi zdi na spodnjem izrezu ena od hiš v sredini spodaj podobna tisti, v kateri je odraščala moja sošolka. Kdo ve, ali je bila hiša kakih trideset let preden sem jo videla jaz, res taka? Kako neporaščeno je še vse, kako so lepo pisane njive – čisto drugačen svet.

O Begunjah ne vem tako rekoč nič, razen da so menda dobile ime po beguncih, ki so v sivi davnini od nekod pribežali in se nastanili v tej lepi kotlini. Moj prvi obisk v Begunjah pa je bil zelo žalosten.

V Mariboru sem imela sošolko iz tako rekoč domačih krajev – iz Begunj. Ni stanovala v internatu kot večina ostalih priseljenk, pač pa nekje privatno. V razredu je sedela za mano in včasih sva izmenjali nekaj besed o učni snovi in obveznostih, drugače pa je bila zelo mirna in tiha. Nič ni povedala o sebi, nismo vedele, kje stanuje, kako prihaja v šolo. Nisi je videl steči, nisi je slišal zavpiti ali se zasmejati na glas. Kot tiha miška je bila, a v šoli prav uspešna, nobenih problemov ni imela, ne z matematiko ne z latinščino niti s prakso … Imela je svetle lase, modre oči in nekoliko hripav glas.

Nekega meglenega februarskega jutra je ni bilo v šolo, namesto nje pa je prispela tragična novica, da jo je povozil vlak. Ves razred je bil pošteno pretresen, kaj razred, vsa šola. Dan ali dva pozneje smo šli vsi iz razreda s posebnim avtobusom na pogreb in takrat sem prvič videla Begunje, njen domači kraj. Od takrat se spomnim tudi hiše na robu vasi na desni strani ob cesti v Selšček. Zato se mi zdi, da je morda to ena od tistih na tej sliki. Ne vem katera od profesoric, ki so bile z nami, je napravila nekaj fotografiji pogrebnega obreda in sošolk v uniformah, ki so spremljale krsto. Težak, mučen, žalosten spomin. Umreti takole na pragu odraslosti pod kolesi vlaka …

Dekle so pokopali, vrnile smo se v šolo in življenje je teklo naprej … a tudi brez tistih fotografij je ne bi pozabile, kakor tudi ne obraza njenega skrušenega očeta, ki mu je bila hči tako zelo podobna. Na vsakem srečanju ob okrogli obletnici mature – že kdaj je minilo petdeset let od nje – jo je kdo omenil …

Tudi ona je morda v otroštvu kdaj gledala mogočne Javornike tam daleč na zahodu, kakor jih gledam zdaj jaz na tej sliki. Zapis o njih pa je nastal že dolgo nazaj, ko so v Zelšah še bili vsako poletje tradicionalni koncerti klasične glasbe.

PO JAVORNIKIH IN OKOLI NJIH

 
JAVORNIKI – MOGOČNI, SKRIVNOSTNI, ČAROBNI …

Javorniki – to ti je tako luknjasto pogorje, ki se vleče kilometre in kilometre vse od Snežnika daleč na severozahod preko mnogih okoli 1000 m visokih vrhov do najvišjega Debelega vrha (1273 n. m.) in malo dalje do Velikega (1268 n. m.) in le nekaj nižjega Malega Javornika ter se ustavi šele toliko pred Nanosom, da naredi prostor za Postojno. To je skoraj nepretrgan gozd, sestavni del menda največjega strnjenega kompleksa naravnega gozda v srednji Evropi, z največ padavinami na leto – povrhu pa še kras iz topljivega apnenca in zato votel in preluknjan skoz in skoz z bruhalniki, požiralniki, škrapljami, jamami, brezni, koliševkami, naravnimi mostovi, ponikalnicami; ena sama imenitna in dragocena naravna znamenitost jih je, Javornikov.

Po malem pa so to tudi začarani, grozljivi, paranoični kraji. Prepreženi so z gozdnimi cestami, kjer se zlahka izgubiš; posejani z ostanki obmejnih utrdb, bunkerjev, kavern, kasarn – kajti tu je šla med obema vojnama meja med Jugoslavijo in Italijo, kar so domačini spretno izkoristili, saj je tedaj po vsem pogorju zacvetel kontrabant in marsikdo si je opomogel z njim, ko je skrivaj nosil glavo v torbi čez mejo z Italijo. Fant, ki tedaj ni bil dovolj korajžen, da bi vsaj malo švercal, tudi pri puncah ni mogel računati na kaj prida uspeh …

Zgodbe o tem še živijo v spominu starcev pod Javorniki. In nešteto drugih.
(Starci – pripovedovalci, dostojanstveni in modri, z močjo védenja, preizkušeno, prekaljeno in obogateno: doživljali so velike vojne, velike zmage, velike zablode. Mnogo imajo povedati. Svet se je v teku njihovega življenja močno spremenil, a zakonitosti, ki so veljale, ko so se rodili, še držijo, čeprav se je, tako kaže, vzpostavilo tudi nekaj novih. A te so bolj obrobne; lahko pa vseeno prikrijejo tiste pomembnejše, ki so večne … V teku njihovih življenj je človeštvo naredilo silovit materialni razvoj; zdaj bi najbrž potrebovalo prav tako ogromno in temeljito delo s seboj, navznoter, da bi se naučilo modro in zadovoljno živeti s temi pridobitvami. Kdo ve, če bo sto let dovolj za tak opravek? …

Tudi zato je še vedno dobro poslušati izkušene starce in iz njihovih pripovedi izluščiti, kar je pomembnega danes in zmeraj. A večinoma jih komaj utegnemo ljubeznivo poimenovati “starčki” – da bi se vedelo, kako so odsluženi, nebogljeni in morda celo bebavi – in odvihramo svojo pot … Kadar pa so se nekdaj notranjski mulci grdo obnašali do starih, so jih ti strogo opomnili: “Le glej, boš tudi ti star – če ne boš mlad poginil!” …)
 

KAKO PRAVZAPRAV PO KRIVICI KUHAM ZAMERO DO VELIKEGA JAVORNIKA

Kakor se sicer zde Javorniki povsem divji in neobljudeni, pa so občinski uradniki še pred desetletjem ali nekaj več naračunali, da premorejo kar za kakih 12 ha površin streh na starih poslopjih gozdarskih hiš, kasarn in objektov, ki pa večinoma niso več uporabni.

A kar se mene tiče, na vrh Velikega Javornika že ne pojdem več zlepa, čeprav sem bila samo enkrat. Se mi je zameril. Tisto ni zame: pot kar naravnost gor, brez razgledov, vlažno, vroče in soparno z roji mrčesa in družbo, ki bezlja po spolzkem listju; in tudi na vrhu le reven pogled skozi grmovje. Če ga pogledam iz doline, še danes ne vem, kje sem bila in kateri je najvišji vrh. Sploh pa je od spodaj, od Jezera, vse skupaj neizmerno lepše.

Vendar pa, če poskusim biti zelo odkrita, sem v svoji kritičnosti do Javornikov nekoliko krivična, ker ne povem, da smo se – mimo tiste ponesrečene zgodbe z Velikim Javornikom – presneto več kot enkrat lepo imeli, ko smo lazili po njih in okoli Jezera; pa v Zadnji kraj – ptičji raj, kjer se črnomodro hribovje ogleduje v zrcalu vode; (včasih skupaj z luno ob žabjem koncertu, ki je Vinku Vodopivcu navdihnil glasbo za znamenito skladbo Žabe. V Zelšah jo zapojejo vsaj enkrat na leto; se že najde zbor ali zborček …) In tam, kjer v pravljičnih zelenih katedralah Obrha in Cemuna izvira, bruha ali komaj mezi na svetlo Stržen, so tudi že Javorniki. Kolesarjenje po njihovem vznožju in pobočjih je doživetje na kvadrat; tudi na žulj, če pretiravaš. Brez njih ne bi bilo Loške doline, ne Cerkniškega jezera; ne Otoka in Goričice, ne Rešeta, ne Karlovice in ne vseh desetin tistih čudovitih zgodb, ki so se napletle okoli njih, tako lepih, da ti poženejo srh po hrbtu, ko jih prvič slišiš …
 

ZELŠE – ČAROBNE PODOBE IN ZDRAVILNI VPLIVI

Vsem na ogled se svetijo globoko pod javorniškim gozdovjem Zelše, čaroben griček z očarljivo in nadvse akustično cerkvico. Varuje jih sv. Volbenk, tisti, ki je po legendi vrgel tesarico in tako določil kraj za svojo cerkev in jo je moral menda sam hudoba, po Bog ve kakšni kazni ali zvijači, pomagati zgraditi … Sv. Volbenk pomore pri bolnih očeh, bolečinah v trebuhu, krvavitvah, ohromitvah, kapi, protinu in bolečih nogah (planincev?); bdi nad rezbarji, pastirji, drvarji, oglarji, brodarji, tesarji … Kje bi mogel biti njegov blagodejni vpliv bolj zaželen in potreben kot pod Javorniki?

V cerkvici pa čez poletja na imenitnih Zelških koncertih zazveni taka lepa muzika, da pogladi vsako celico in ublaži razdejanje, ki ga je prizadejalo duši nasilje kakšne velepomembne “naprave”, neusmiljeno tuleče svojih petsto hercev in izdatno čez sto decibelov noč in dan, petek in svetek, pozimi in poleti vsem bližnjim in daljnim noter v jetra, spalnice in dnevne sobe …
 

SKRIVNOSTNA NOVOLETNA DOGODIVŠČINA

Smo pa nekoč praznovali Novo leto v Otoških dolinah nekje na javorniškem hrbtu. Zdravega duha in željni pohajanja smo nagovorili Maričko, ki je domačinka, povrh pa še prava, šolana, izprašana in podkovana gozdarka in pravnukinja samega Windischgrätzovega “bošnarja”, naj nam razkaže, kar je na Javornikih vredno ogleda. Tako smo nekaj prelepih ur pešačili – od ostankov legendarne votle “cesarjeve hoje”, ki je bila tako debela, da si lahko vedril v njej, mimo Stare in Nove hiše, kjer so bivali Windischgrätzovi logarji, gozdarji, čuvaji in drugo osebje, do Vrh Korena, kjer je tudi bajta in se vidi dol na Pivško in v “Betlehem”, kakor so Cerkljanje imenovali Juršče, ker so se jim zdele hecne tamkajšnje kamnite hiške s položnimi strehami, tako drugačnimi kot so jih imeli sami.

Vandrali smo torej zlagoma skozi širne gozdove, kar izjavi ljuba Marička, da bi morala nujno lulat; pa zmrzljivka v tisti brezsnežni, a vetrovni zimi vseeno ni preveč hitela z opravilom … Hodimo še nekaj minut, same mogočne bukve, hoje in smreke kilometre naokoli in nobenih človeških sledi – pa ti skoči Frena med drevesa, izpod listja potegne obtolčeno in preluknjano nočno posodo, jo postavi sredi makadamske ceste in reče Marički:

“Ná – izvoli!”

Osuplosti in smeha kar ni hotelo biti konca – čeprav je morda sam šenték nastavil tisto kahlo na tako nenavaden kraj … Nikoli ne veš, v Javornikih je vse malo čudno.
 

ŠE O MRAČNÍKU, PA O MÉJDOVCU, MOLÉDVEŽIH IN ANTONOVEM KEBETU

Tudi tu okoli poznajo Mračnika, tako velikega, da na kakem cerkniškem kozolcu sedi in s petimi koraki pride na Slivnico … Ponoči pa Mejdavec ali Majdavec ali tudi Omedlívc speče ljudi tlači in se meče z njimi, da se zbude izmučeni, potni in prestrašeni, čisto iz sebe kot od grozne hudine.

“Babe to bolj vejo!” mimogrede navržejo Jezerci in se muzajo, češ, tudi če je babo kakšen drug, kakšen moledvež potlačil, je bil potem Mejdavec kriv …

Pod Javorniki pa se jeseni in spomladi razliva jezero, svetovno čudo, kjer so pri starem “ploujé omejtali”. Jermanov iz Dolenjega Jezera je pripovedoval, kako je bilo za časa njegovega deda:

Enkrat je močno pihalo z juga in je naneslo veliko plovjá v breg. Tisto so imeli ljudje za steljo. Voda je bila dolgo, pa niso mogli kositi jezerine in so zato tršco, ki jo je voda nanesla, pobirali in sušili. To se je reklo “ploujé omejtat”. Vsi so pohiteli takrat, eden pred drugim, da bodo z vili nametali vsak svoj kup. Kdor je prišel prej, je več nagrabil, zato so se vsi pognali, da bodo čimprej tam.

Antonov Kebe, ki je zmeraj kakšno našpilal, pa tisto sliši in nič ne reče, samo zgine. Je pred vsemi tekel k vodi, pa na vrbíce brž goreče sveče naštimal, da jih je veter zibal sem in tja, potem pa pohitel pobiralcem tršce naproti:

“Ljudje, ne hodite – tamle nekaj ni prav!” jim je pokazal tiste lučke, ki so migale na vejah od grmovja. ” Duše iz vic se matrajo!!” …

Kako je vse domov letelo!

On je pa šel, pa vse ploujé sam pobral …

* * *

Jezero in Javorniki lahko človeka čudno obnorita, če ni vraščen v te kraje od zmeraj. Meni na primer na vrh Velikega Javornika za nič na svetu peš ne diši več. Pa je grdo, saj gre čezenj Cerkniška transverzala, ki ga povezuje s Križno goro, Slivnico in Špičko.

No, resnica je, da Veliki Javornik ni kriv, če nisem poskusila znova in njegovih lepot odkrivala naprej. Je že tako. Saj še ljudi ne moreš imeti vseh enako rad kar vsevprek. Le zanikati jih ne smemo, naj imajo možnost, da pokažejo najboljše kar premorejo. Hribi prav tako.

Pri podrobnejšem razbiranju slike je pomagal urednik, ki Begunje dobro pozna: “Begunje, spodnji del okrog cerkve. Za položnim temnim hribom je videti zvonik cerkniške cerkve. Čisto spredaj del Begunj proti Selščku.”

“Zgornji del Begunj, čisto zadaj desno slutimo Nanos.”

Viri:

  • lastni arhiv
  • Miloš Toni, Cerknica, oktober 2022, pisno

Kraj: Begunje
Datum: okoli leta 1935
Avtor: Peter Naglič
Zbirka: Matjaž Šporar
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka

No comments yet

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: