1964 Rakek – Napravljanje drv

Kako hitro se svet spreminja. Takšnih posnetkov danes ne moreš več narediti, pa je minilo le dobrega pol stoletja od takrat. Na posnetku je moj oče Franc pri kleščenju hrastiča v Pretržju. V lastnem gozdu nismo imeli dovolj drv, pa nam je dal logar v kaki državni parceli za posekat kakšno manj vredno drevo ali naredit čiščenje in reševanje mladja in tako smo pridobili nekaj prepotrebnih drv. Drv pa se je tudi na malih kmetijah, kot je bila naša, preko celega leta porabilo ogromno.

Tedaj so bile motorne žage še bolj redke in se je večina dela v zasebnih gozdovih še opravila ročno. Gozdno gospodarstvo Postojna je prve enoročne motorne žage nabavilo leta 1960, ki so do leta 1964 popolnoma zamenjale ročne žage amerikanke. Še precej let pa so jih uporabljali le za spodrezovanje in razrezovanje ter odrezovanje (kleščenje) debelih vej pri listavcih. Bile so težke in okorne in za kleščenje neprimerne, je pa bilo kleščenje z motorno žago tudi nezaželeno, kar nekako prepovedano. Z nekajletnim zamikom so jim sledili zasebni gozdni posestniki z območja, ki so imeli konec leta 1974 že 1.499 motornih žag, Gozdno gospodarstvo Postojna je imelo takrat 201, tako jih je bilo na območju gozdnega gospodarstva Postojna tedaj 1.700. Že okoli leta 1968 smo motorno žago kupili tudi mi, saj je čez naš gozd stekla trasa avtoceste Postojna – Vrhnika, in se je bilo treba opremiti za večjo sečnjo.

Pred dobrega pol stoletja se je vse delalo ročno, z amerikanko sva spodrezala drevo, potem pa se ga lotila s sekiro, debelejše veje s težjo, drobnejše veje pa z lažjo sekiro. Bilo je kar toplo, pa si je oče zavihal rokave srajce in odložil klobuk na veje podrtega drevesa. Tudi osebnih zaščitnih sredstev se takrat ni uporabljalo, le delonška obleka in obutev je bila vsa oprema tako gozdnega delavca kot kmetov za delo v gozdu.

To so bili časi, ko je bila poraba drv preko leta ogromna. Vsak dan se je kurilo v zidanem štedilniku v kuhinji, v kotličku je bila vse dni na razpolago topla voda, v roru se je poleti peklo kruh. Pozimi pa so se v roru ogrevali cejgli (strešniki), ki smo jih zavite v cunje polagali in prelagali iz postelje v posteljo, da smo si pred spanjem ogreli noge, saj v sobah ni bilo peči, in so bila zjutraj ob hudi zimi okna okrašena s prečudovitimi rožami, po stenah pa se je svetlikal srebrni sren.

Na jesen, ko je mama Lucija nabavila še dva mlada prašička pa se je kuhala še v kotlu obloda v svinjski kuhinji. Pozimi smo kurili še v krušni peči, malo manjša je bila od običajnih, kjer je mama enkrat na teden spekla kruh. Prve dni je bil res odličen, pa je veljal nekak red, kdaj se ga lahko je. Proti koncu pa je že malo dišal in sta se mleko ali proja, kamor smo nalomili kruh, včasih kar zgrizla.

Viri:

• Perko, F. 2002. Zapisano v branikah. Gozdovi in gozdarstvo od Snežnika do Nanosa skozi čas. Gozdarsko društvo Postojna. 272 s.

Kraj: Rakek-Pretržje
Datum: 1964
Avtor: Franc Perko
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 27. 10. 2022
Oblika: kopija fotografije