Preskoči na vsebino

1937 Selšček – Vas s Slivnico v ozadju

19. 11. 2022

Miloš Toni, brez katerega te strani in teh objav ne bi bilo, tukaj zapiše: “Odlična slika. Lahko bi pripravil zelo drobne izreze. Spredaj je Mačkova kovačija, levo Strgulcova hiša. Ljudi bi se dalo prepoznati. Leva (vzpetina) je Medvednica, desna pa Slivnica. Skupina ljudi na sliki se je vzpenjala po grebenu proti Špički. Po sencah sodeč, je bilo pozno popoldne, pozno jeseni ali spomladi.”

Izrezi so narejeni in njihov avtor je poskrbel tudi za podatke o sliki. Pri prepoznavanju hiš in njihovi zgodovini je pomagala Nataša Mele:

“Na izrezu je Mačkova kovačija, v tistem času prva hiša v Selščku iz smeri Begunj. Takrat so veliko hodili peš, na izrezu pa je videti, da je vsak ovinek ceste sekala bližnjica. Dobro imam še v spominu bližnjico čez veliki ovinek nad Mačkovo kovačijo. Na sliki je za leseno stavbo na levi. Tam nam ni nikoli niti na misel prišlo, da bi šli po cesti naokrog,” piše Miloš, ki te kraje dobro pozna in nadaljuje:

“Osrednja, mogočna hiša v sredini je bila Antonova. Sem se je priženil oče Maksima Gasparija in na njej je tabla, da se je Maksim tu rodil. Kasneje je bila Žitnikova, v njej pa je že bila gostilna in trgovina.

Čisto desna hiša s kvadratnim tlorisom je sedaj znana kot Strgulcova. Tudi ta je bila nekoč Gasparijeva, potem pa Žitnikova.

Čez cesto od Antonove hiše je desna skromna Pavletova, leva pa Štefkova hiša. Levo od Antonove hiše je Gasparijeva, še bolj levo pa se vidi slamnata streha hiše Mivčga Ivana, ki je bil kolar.”

Zdaj si sončni trenutek nad Selščkom nekoč v hladnem delu leta lahko res nazorno predstavljamo, zaživijo pa tudi podobe prebivalcev vasi in življenja v njej …

Jaz pa pristavim le nekaj utrinkov o Slivnici, ki je na tej sliki zadaj tam daleč in visoko … Nastali so nekoč, ko so zime še bile kot se šika. Bralec ne bo utrpel škode, če jih preskoči, lahko pa se naleze kakšne misli, pa še sam kam zakorači.

NEŠTETE COPRNIJE NA SLIVNICI

Slivnica je v primerjavi z Alpami na moč pohleven in nepomemben kucelj nad Cerkniškim jezerom in če ne bi bil Valvazor raztrobil, da se na njem zbirajo coprnice in uganjajo gnusobo, bi se o njej vedelo še manj kot se. Zato tudi ne more biti kdo ve kako pomembno, če kakšen anonimen človeček pride na Slivnico in se razgleduje dol z nje, pa čeravno pri tem cvili od navdušenja. Vesolju ni mar, ali zlezeš gor sam ali v družbi, star ali mlad, enkrat ali stokrat, pozimi ali poleti, ponoči ali podnevi, v soncu ali viharju. Vesolju je vseeno.

Toda človeče, umazano od vsakdanjika in nezmožno, da bi svoje dušne saje raztreslo s kakšnega bolj imenitnega hriba na vse štiri strani neba, obožuje svojo Slivnico. To je seveda lahko tudi sumljivo; če je slavilno bitje ženska, še toliko bolj: slivniške coprnice so morda res kdaj nosile tudi hlače in po moško jahale na metli, bile pa so ženske … In stoletnim temeljitim čistkam navkljub se je lahko kakšen primerek gnusne te golazni potuhnil in prikril, pa se jadrno spet razmnožil, ko so se časi obrnili …

Bodi dovolj o coprnicah, ne pa tudi o coprniji, kajti coprnija na Slivnici je, to vam povem. Čutiš jo na svoji koži, če nisi ravno lesen ali v trdo zmrznjen … Na primer, če si januarskega poznega popoldneva vtepeš v glavo, da pojdeš in pogledaš, kakšna je Slivnica prav ta hip.

Tiste nedelje je gozd pod južnim pobočjem ljubljenega hriba pel in igral: ko je potegnilo skozi veje, so se smreke odzvale z orglanjem, bukovje z basi in staro drevo tam na samem je godlo solo. Še zakrnela bukvica, ki so ji vejice s prisušenim listjem šumele iz snega, se je trudila oponašati južnoameriške ropotuljice. Soprani so se oglasili šele gori na grebenu, ko je piš potegnil z vso silo in nosil sneg za vrat, onkraj v goščavi pa so hrumeli oddaljeni bobni.

Coprnic ni bilo videti, čeprav je bila ura ravno prava in je sonce na tej strani že zašlo; le dvoje nerazpoznavnih postav je ob bledem mesecu hrskalo po s svežim pršičem prekritih ledenih zaplatah. Barve se že stapljajo z mrakom, a oči se naslajajo: sivo črni gozdovi na kopastih bloških hribčkih, sivo vijoličasto nebo in mesec, okrogel in rumen kot zlatnik. Daleč na severu v čarobnem siju nad plastmi sivine lebdi veriga Kamniških Alp in malo vstran škrbine Julijcev z zobatim Triglavom, ki utrujeno strmi v meglo pod sabo. Na zahodu pa med oblaki pršiča sije nekaj skrivnostno bledo rumenega in burja peha poznega obiskovalca v hrbet, kakor bi ga hotela prisiliti, naj pospeši, da ne bo česa zamudil. In res: na vrhu v zatišju za robom – rajska podoba!

Saj vem: stotine sončnih zahodov ste že videli, desetine rožnato obarvanih vrhov in oblakov, veličastje stvarstva, ko se dan prevesi v noč. A vendar – svetloba je tu zdaj ognjeno žareča, od karminaste, opečne, oranžne do bledorumene, ki z zelenkastim nadihom prehaja v modro, sivo in vijoličasto, sili izza črne verige Javornikov in Nanosa ter se razgrinja noter proti Hrušici in na jug k Snežniku. Nebo je povsem jasno, le drobcen kosem ognjenega oblačka je osupel obstrmel nad valovito silhueto Javornikov. Kot uročen je, nikamor se ne gane. Saj – urok, drugega ne more biti.

Najprej se očesu zdi, da gleda kakšno Generalićevo – ali čigavo že – sliko: spredaj skupina mogočnih golih temnih bukev, od snega in vetrov razviharjenih, ki se zde, da rastejo naravnost iz črnih hribčkov, čeprav je razdalja med njimi v resnici neznanska – in za vsem tem silovita rdeča zarja. Res je kakor slika, dvodimenzionalno, varljivo, čarobno … Spodaj pri nogah te pravljičnosti pa se bleščijo lise na pol praznega zmrzlega jezera, črna smrekova otočka na dnu se dobrikata velikemu gozdu pred sabo. Mogoče je slutiti tudi Zadnji kraj in lučce nakazujejo vasi ob robu jezera. Iz presledka, kjer se na obzorju končajo Javorniki in se za njimi kaže Nanos, se plazi v hrib gosta postojnska tema.

Tu, za robom je tišina, nekje daleč za hrbtom po severnem pobočju pa divja ledeni piš. Prostor in čas za pobožnost. Ali za navdušenje … Tišina vzvalovi, sliši se nekakšno cviljenje, vzdihovanje, o-hanje in a-hanje, smeh brez pravega vzroka, ves otročji, če ne celo prismuknjen. Lepota je popolna. Človeče je pozabilo na dušne saje, ki jih je pritovorilo sem gor, nenadoma nimajo nobenega pomena več. Samo zdravilna lepota je še, mir in tiha radost.

Visoko gori zamišljeni mesec opazuje Bloško planoto, ki se izgublja v temo. In v to temo se skozi strupeno žvižganje zdaj spustita očiščenje iščoči pojavi, ki se odločita odkoračiti proti svojemu brlogu v drugi, pravzaprav tretji dolini. Z ozeblima zadnjicama se potopita med smrečje, skozi katero vodi steza kot v predor. Spet je na delu orkester, ki gode belo simfonijo brez imena, a se do takega crescenda kot gori pod vrhom ne pripravi več; po stezi proti Bločicam je vse skupaj pravzaprav le še spokojna uspavanka. Bločiško polje v mesečni je kot skleda kislega mleka in pohodnika-muhi lezeta po njenem robu, dokler se po trnovi in zaraščeni stezi ne pretakneta v gozd. Pričakujoče oči zaslutijo pod potjo vhod v globoko jamo in misel na neznano, morebiti grozeče temno podzemlje pošlje bataljon mravljincev po hrbtu, pa pospeši korak, ki se zato zmede in krene po napačni stezi, nekam proti Podšteberku. Vračanje na pamet čez škraplje in trnje je mučno, zato pa olajšanje na končno pravi stezi toliko bolj temeljito.

Spet hreščijo koraki skozi gozd, ko se pod snegom zamolklo tare led v luknjah na kolovozu. Kjer je spodaj listje, je zvok višji, kjer je prazen prostor, bolj zamolkel. Na belini snega se v mesečini odslikavajo drevesni zemljevidi, na katerih se stekajo drobne stezice v temno pot, ki vodi naravnost v srce zmrznjene zemlje. Gozd je prostran, skupine smrek pošumevajo in samota je popolna. Le nekje daleč onkraj hriba domišljija sluti cesto. Mraz cuka za nos in čelo, po hrbtu pa curlja potoček, a le čemu bi človek postaval v noči in se hladil. Nič obiranja.

Udobna gozdna pot proti Sveti Ani je sanjska, bukve stojijo v špalirju, mahajo s čipkastimi vejami in tiho odpevajo sapam, ki vršijo skoznje. Koncert za veje, vejice in veter. Od nekod bi se zdaj morala pojaviti kočija s štirimi arabci; tudi Kontelovi haflingerji s sanmi bi bili dobri …

Zadiši po dimu – vas je blizu. Zdaj piha od nekod z juga ali vzhoda in psi še spijo. Kako blizu jim lahko prideš, ne da bi zagnali kraval, kakor vsakič, ko želiš v miru skočiti na Križno goro? Kontelov se tokrat zbudi šele, ko nočni obiskovalec že stopa mimo pesjaka in Bajtarjev se oglasi le hip nato.

Stokrat prehojeno cesto proti Ložu bi se dalo prepešačiti miže, kaj šele ob tako razkošni mesečevi svečavi. Vidijo se luči v dolini, sliši se tudi že hropenje avtomobilov … Toda lepše bo čez Ulce in po njivah ob Brežičku. Korak se spotika ob zmrznjenih grudah zemlje in zaplate snega povzročajo pod nogami hreščanje … Nahrbtnik, v katerem se nosi nepotrebni čaj, postaja odveč; a lahko še kaj prav pride, ne bi ga kazalo ravno vreči v Brežiček … Skozi Stari trg čimbolj na kratko in še malo čez njive, pa je! Komaj štiri ure in pol, pa toliko lepega! Saj ni več na duši, črne meglice so razpihane. Ostali so vtisi, prežeti z javorniško zarjo, prekaljeni z vetrom in začinjeni s slivniško coprnijo. Ta deluje še dolgo: človek v sanjah posluša madrigale in črnsko duhovno petje …

Vam pravim, da coprnija na Slivnici je in je!

Viri:

  • Miloš Toni, Cerknica, november 2020, pisno
  • Nataša Mele, Selšček, november 2022, ustno

Kraj: Selšček
Datum: okoli leta 1937
Avtor: Peter Naglič
Zbirka: Matjaž Šporar
Skenirano:
Oblika: datoteka

5 komentarjev leave one →
  1. Ivan Z. permalink
    19. 11. 2022 07:25

    Jaz pa menim, da bi bralec, ki bi preskočil tvoj spis, utrpel nepopravljivo škodo.

    Liked by 2 people

  2. anacunder permalink
    19. 11. 2022 08:34

    Milena, tvoja proza je prava poezija! Hvala ti za užitke, ki nam jih nudiš!

    Liked by 2 people

  3. Boža permalink
    19. 11. 2022 11:13

    Milena, čudovito… hvala!

    Všeč mi je

  4. 19. 11. 2022 11:57

    Zdaj se bom pa res prevzela!

    Všeč mi je

  5. 21. 11. 2022 12:45

    Eden od naših bralcev iz Selščka mi je včeraj omenil, da je manjše odstopanje pri identifikaciji hiš v gruči na sredini, žal pa si nisem zapomnila kaj se ne ujema. Samo v opozorilo…

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: